V Mehiko sem si želela dolgo časa. Vse odkar sem slišala, da poleg egipčanskih obstajajo še veliko bolj kul piramide. Majevske piramide. Imela sem veliko slikanico o Majih in oboževala sem jo. Listala sem jo naprej in nazaj. Zato sem imela to veliko srečo, da moje prvo potovanje izven Evrope ni bil Egipt ali pa Turčija, kot je pri Evropejcih verjetno najbolj pogosto, ampak sem šla ... v Gvatemalo. To potovanje (sicer z agencijo) je name pustilo zelo velik vtis, s piramidami vred. Ampak ne samo to: ugotovila sem, da se s potovanjem naučiš življenja izven svojega malega mehurčka, ki ga imaš doma. Se naučiš na stvari gledati veliko širše, sprejemati različna mnenja in poglede na svet. V glavnem, kdor še ni šel malo z našega kontinenta, naj poskusi. Ker morda se sliši klišejsko, ampak tako veliko izveš tudi o samem sebi.
V glavnem, Mehika. Po več kot desetih letih spet v Srednji Ameriki. Kakšen luksuz (in to sredi zime). Predstave pred potovanjem so bile mešane. Želiš si na toplo, na sonce, med Maje, na lepe plaže. Glede na splošno mnenje si pa po drugi strani predstavljaš, da je tam za vsakim vogalom nekdo oborožen, ki te bo zdaj zdaj ugrabil. Pa to ni res. Jukatan je zelo varen. Edini oboroženi ljudje so policisti. Je pa res, da imajo brzostrelke in da se samo tega najbolj ustrašiš. S prihodom turizma se Mehičani trudijo zagotoviti čim večjo varnost. Seveda se mogoče ni prijetno zvečer gibat v kakšnih čudnih soseskah, ampak tako je itak v večjem delu sveta.
Strahove smo zdaj pustili za sabo. Gremo naprej.
Glede na to, da sem do zdaj prepotovala že 40 držav in da je bila Mehika 41., se kaj posebej na potovanje nisem pripravljala. S sabo vedno vzamem mini lekarno, preverim vtičnice (mimogrede: v Mehiki imajo ameriške), preverim katere dokumente potrebujem, na kakšen način se je najbolje premikati po državi in to je načeloma to. Seveda pa glede na dosedanje izkušnje pričakuješ vse živo. Ker pač potuješ in dokler ne prideš tja, ne moreš vsega vnaprej predvideti. In tudi v tem smislu me je Mehika res pozitivno presenetila. Čisto nobenih težav nisva imela. Kar se nama je zdelo malo čudno, saj sva brez težav običajno samo v Evropi. Pa še v Evropi se večkrat najde kdo, ki bi te rad (po domače povedano) okrog prinesel.
Mehičani so zelo prijazni ljudje, če na primer kaj prodajajo, niso vsiljivi. Če jim prvič rečeš ne, je to ne. Kar se mi je zdela velika razlika v primerjavi s Tajsko ali pa recimo Marokom. So tudi zelo sproščeni in ustrežljivi. Za razliko od ostalih velikih narodov, so iskreno pozitivno presenečeni, če poveš samo kakšno besedo po špansko.
Najino potovanje se je začelo v Cancunu, na enem najbolj vzhodnih delov Mehike. To je mesto, ki ima v bistvu dve jedri. Eno je tisto za domačine, drugo je tisto za turiste, ki se mu reče Zona Hotelera, to je kot en dolg podolgovat otok z neštetimi hoteli, bari, klubi in ostalo zabavo. Veliko ljudi, sploh iz Severne Amerike, pride samo v Cancun, ostane tam določeno število dni in se vrne nazaj domov. Evropejci smo baje tisti, ki bolj pogosto iščemo dogodivščine stran od dragih resortov in imamo raje manjše kraje. Cancun naju niti ni prevzel, je bil pa res čisto super zadeva, ko prideš sredi januarja nekam na toplo. Počutiš se kot otrok, ki prvič vidi morje. Sploh pa je bil Cancun prvo srečanje z Mehiko in ni bilo slabo. Za prvo večerjo sva se usedla v lokalno restavracijo in zraven so nama igrali mariači. Tako se mi je zdelo smešno in stereotipno, ampak kasneje sem zaznala, da si v Mehiki ljudje radi sami ustvarjajo delo, naj bo to z igranjem po lokalih, z urejanjem prometa na parkiriščih in tako dalje.
Po Cancunu sva se odpravila naprej. Najprej sva šla v naslednji kraj v predelu, ki se imenuje Riviera Maya. To je še en zelo turističen kraj, ki se mu reče Playa del Carmen. Spet – hotel pri hotelu in še večja gneča na plaži kot v Cancunu. Od tam je možno oditi na bližnji otok Conzumel, ki pa ga nisva obiskala. Drugače Playa del Carmen ni slaba izbira za tiste, ki jim največ pomeni poležavanje na plaži in istočasno dostopnost restavracij in nočnega življenja. Tam je vse.
Iz Playe del Carmen sva nadaljevala v Tulum, ampak prej sva se nujno morala ustaviti na plaži z imenom Akumal. Slišala sem, da je plaža res lepa in da tam lahko vidiš morske želve. In res. Bila je še lepša, kot sem si predstavljala! Po plaži so se sprehajali pelikani in ljudje z rešilnimi jopiči ter maskami. V zadnjih letih so območje zelo zavarovali, če nisi gost katerega izmed bližnjih hotelov, moraš plačati vstopnino. Mislim, da je bila okrog 4 evre, vendar se zares splača. Zraven dobiš še dostop do tušev in omaric. Našla sva si senco, da nama ni bi bilo treba plačevati za zasoljene ležalnike in senčnike (gorenjski geni pa so, an) in se nisva namazala s sončno kremo, ker so nama na vhodu rekli, da je prepovedano. Biorazgradljive pa nisva imela. No, lepo naju je opeklo, seveda. Ampak je pa le bilo sredi zime, zato se ne pritožujem.
Kakorkoli, Akumal je rajski. Ni preveč ljudi, plaža je dolga, ampak najpomembneje – tudi brez najetih potapljaških vodnikov v rešilnih jopičih, ki ti želve pokažejo za 20 evrov, sva jih našla sama. In to kar tako, med kopalci. Niso se pustile motit. Pasle so se na pesku in na vsake toliko šle gor po zrak. Na srečo sem imela s sabo podvodni fotoaparat. In uganite, kateri motiv je zasedel največ spominske kartice!
Na koncu lepega dneva na najlepši plaži, ki jo zapirajo že okoli šestih zvečer, sva krenila dalje, seveda z obveznim kokosom za na pot. Kokos je najboljši direkt iz oreha. V Mehiki so bili eni najboljših, kar sem jih poskusila do zdaj poleg Šrilanke. Ampak tam jih ne dajo prej v hladilnik, zato Mehika kar zmaga.
Večerna postojanka je bil Tulum. No, tam sva le doživela nekaj »prave« Mehike. Infrastruktura v Tulumu le ni primerljiva s Cancunom, je pa zato bolj očarljiva. Tam sva videla tudi največ ljudi, ki se vozijo s kolesom. Urejene imajo tudi kolesarske poti. Kar se mi je pred odhodom zdela znanstvena fantastika – da se po Mehiki voziš s kolesom. Seveda sva kasneje večkrat poskusila in je bilo res lepo.
Tulum je mesto, kjer bi brez problema ostala še več časa. Bolj luštne, bolj pristne in seveda cenejše restavracije kot na prejšnjih dveh lokacijah, veliko mladih, uličnih umetnikov, in neverjetne majevske ruševine pomorskega mesta. Locirane so direktno nad noro lepo tropsko plažo in če greš tja po tem, ko zaprejo (ko te sicer noter spustijo za višjo ceno a zato veliko manj ljudi), v času sončnega zahoda, je to le čista poezija.
Iz Tuluma sva se naslednji dan odpravila na ruševine z imenom Coba. Tam je ena redkih majevskih piramid, kamor še lahko splezaš. Plezanje na piramide namreč zaradi množičnega turizma na Jukatanu vedno bolj omejujejo.
Prav luštno se mi je zdelo, da znotraj parka lahko najameš kolo in si s tem skrajšaš dolgo hojo od ene ruševine do druge med tropskimi gozdovi. Res je bilo prijetno in zabavno, vzpon in spust z velike piramide pa ne ravno enostavna. Ampak vseeno, razgled je bil vsega vreden!
Po obisku ruševin se splača obiskati tudi cenote. Maji so namreč svoja mesta gradili v bližini podzemnih jam, ki so bile polne vode. Cenote so tektonskega nastanka in so nekaj najlepšega. V današnjih časih se greš vanje lahko kopat kot v toplice, vstopnina pa je nekje med od enega do petih evrov. V bližini ruševin Coba so tri cenote v istem kompleksu, midva sva šla v prvi dve. Ena je bila bolj plitka, druga pa tako globoka, da dna pod sabo nisi videl. Nekateri so čofotali v rešilnih jopičih, drugi pa skakali s 5 ali 10 metrov visokega podesta v globino. Sama sem skočila s 5 metrov, pa je že tam bil občutek, da padam nekam daleč v globino ... kljub neverjetni izkušnji, svetujem previdnost v cenotah. V jamah namreč ni reševalcev, sladka voda pa tudi zahteva malo več napora pri plavanju.
Po Coba in Tulumu sva si želela na tisti najbolj znano in seveda tudi najbolj obljudeno Chichen Itzo. Eno izmed novejših sedmih čudes sveta. Glede na to, da so me opozarjali na gnečo, in glede na to, da sva na ostalih čudesih, na katerih sva že bila, torej rimskem koloseju in kitajskem zidu, doživela res nepopisne vrste, sva se tudi za Chichen Itzo ustrezno pripravila. Razmišljala sva o zgodnjem ali pa poznem obisku. Še isti dan nama je uspel popoldanski obisk. Ob treh sva stala v vrsti za karte, ki sploh ni bila dolga, znotraj pa se ljudje tudi dobro porazporedijo in nimaš občutka, da je gneča res neznosna. Ali pa se res popoldne večje skupine vrnejo nazaj v svoje resorte. Kakorkoli, bili je res prijetno (če odmislimo prodajalce na stojnicah na vsakem koraku), sva pa na poti do tja doživela nevihto, zato sva vedela, da je le še vprašanje časa, kdaj doseže tudi Chichen Itzo. In jo je. Tekla sva do vhoda pod streho, želeli so vse nagnati ven, pa se nisva pustila. Ta čas sva izkoristila, da sva našla prenočišče za tisto noč v Valladolidu in nadaljevala ogled. Gneče je bilo po dežju še manj. Dejansko dobiš občutek tiste zgodovine pod sabo. Si predstavljaš, kaj so te zidovi že vse videli. Res je veličastno. Pa še sliko pred piramido brez turistov dobiš, kar je pa itak odlično. Tako da ne glede na strah pred gnečo, priporočam Chichen Itzo, bilo mi je zares všeč.
Prespala sva torej v simpatičnem mestecu Valladolid, ki je najbližje ruševinam, oddaljeno približno eno uro. Vsa mesteca so kot kvadratki, kot da bi kocke postavljal in med njih narisal ulice. Sredi mesteca je cerkev in park, blizu pa tudi cenote, kamor sva šla naslednji dan. Zvečer je v mestu polno turistov pa tudi lokalcev, ki gredo na večerjo v male restavracije ali pa kar na ulici. Tam sem si v parku prvič privoščila marquesitas, to so kot vafljaste palačinke, ki jih zvijejo v flavtico, kamor najraje dajo kar nariban sir in včasih po vrhu še čokolado. Ampak nisem bila tako drzna. V kombinaciji z banano in nutello je bila flavtica seveda odlična. Nimam slike, ker sem jo pojedla v momentu.
Po jutranjem namakanju v cenoti z vdrtim stropom in slapom na sredini, je bil čas za popoldansko pot proti Rio Lagartos. Slišala sva, da tam lahko vidiš flaminge. Za povrhu pa še rozasto jezero. Kraj je bolj ali manj sredi ničesar. Ampak še preden sva prišla do tja »Glej, flamingi!!!« Ustavila avto in jih samo gledala. Seveda sva medtem, ko sva napadala ptice, sama bila napadena s strani komarjev. Ampak koga briga! Videla sva flaminge.
Roza jezero oziroma Las Coloradas pa je vedno bolj zaščiten park, kjer se je včasih dalo še kopat, zdaj pa greš lahko od daleč vodo opazovat samo z vodičem. No, pa saj se že na vhodu veliko vidi in zraven je še eno jezero s flamingi, tako da se že zastonjska verzija izplača. Ni ravno instagrabilna, ampak se da preživet. Midva sva bila prepozna za vstop, tako da so bili že ena roza luža in veliki beli kupi (ja, barva je zaradi velike koncentracije soli) čisto dovolj. Bivala sva v skoraj edinem hotelu v Rio Lagartos, kar ti da kar tak mali občutek ekskluzivnosti, je pa res, da v kraju ni čisto nič, razen pristanišča z ladjicami, ki te odpeljejo, da si flaminge in ostale živali ogleduješ še z morja, potem se greš pa še mazat z blatom. Če želiš in plačaš seveda.
Naslednja izbrana točka pa je bil otok, ki ga res nisem želela zamuditi, čeprav sem slišala, da je tam lahko res veliko morske trave, to je Holbox. Pot do tja iz Rio Lagartos je trajala več kot 3 ure zaradi ogromnega števila megalomanskih ležečih policajev. Očitno Mehičani radi hitro vozijo, pa je to edini način, da jih umirijo in jim podaljšajo pot. Do Holboxa se pride iz pristanišča Chiquila, kjer ni drugega kot parkirišč in ljudi, ki ti mahajo z zastavicami, da te spravijo k sebi. Bilo je res enostavno. Parkiraš, plačaš in kupiš karto za prvi trajekt za na otok. Grejo na vsake pol ure. So novi, lepo urejeni, na otoku si pa v dvajsetih minutah. Tam imajo samo eno taksi službo, gospo, ki te vpraša kam si namenjen, taksisti in taksistke čakajo v vrsti, zato ni prerivanja, cena 50 pesov pa je enotna za cel otok. Najprej sva hotela peš, ampak ko sva videla razrite kolovoze, se je ta opcija (če upoštevaš še prtljago) res izplačala.
Holbox je zelo simpatičen, umirjen otok. Poln je luštnih grafitov, restavracij, barov in prijaznih domačinov. Na otoku ni asfalta, je pa res, da se neprestano nekaj gradi. Če nekaj gledaš na Google street view, definitivno v tem trenutku ni več tako. Najin hotel so na primer odprli le en mesec prej. Je otok z velikim potencialom in všeč mi je, da velikega množičnega turizma še ni. Je pa res, da se zametki že zelo lepo vidijo. Holbox predstavlja res tako sproščeno otoško življenje. Z dolgimi plažami, uličnimi grafiti, kokosi in mangi za zraven in salsa večeri. Seveda prej z obveznimi tacosi vsak večer v isti najboljši taquerii. Duša Holboxa, občutek skupnosti, se pozna tudi v tem, da je ena najbolje ocenjenih dejavnosti na Tripadvisorju zavetišče za živali, ki sprejema prostovoljce, da peljejo pse na sprehod. Skoraj vsak na otoku ve za to, pa če je tam en dan ali več mesecev. En dan sem torej vzela luštno psičko z imenom Nieve (Snežka) in smo šli na plažo. Simpatična izkušnja, ker te ljudje zaradi psičke ves čas ogovarjajo.
Najprej sem se bala, da 5 dni ne bom imela kaj početi na Holboxu. Na koncu se mi je tako prikupil, da bi ostala še doooolgo. Hitro se navadiš ležernega otoškega življenja in najtežje je bilo oditi. Razen velikih kupov morske trave ni bilo na otoku nobenega drugega minusa.
Naslednja postaja je bil ponovno Cancun. Ko spet vidiš avtomobile in ves ta hrup, si res želiš nazaj, ampak sva pobegnila iz mesta še za en dan. Na Isla Mujeres. Še eden bolj turističnih krajev. Že ko sva čakala na trajekt, sem se počutila kot v vrsti v Korejskem Disneylandu, kjer sva bila lansko leto. Brez Korejcev seveda in z veliko Američani. Na otok te peljejo s trajektom, ki je bil v primerjavi s tistim na Holbox veliko bolj natrpan. Gor imajo tudi živo glasbo, tistih 20 minut vožnje dobiš v karto vključen še koncert mehiške glasbe. Zelo turistično. Ampak je Isla Mujeres veliko bolj luštna od Cancuna. Če ste bolj tiste sorte, da greste samo na eno mesto in nazaj, je Isla Mujeres lahko zelo popoln oddih.
Odhod nazaj na celino je bil res poetičen. Zahajalo je sonce, ob vrnitvi v Cancun pa sem fotografirala zelo tipičen mehiški prizor.
Da povzamem: Mehika? Priporočam! Bi se vrnila? Definitivno!
