POSNETEK ODDAJE
Dober dan, z vami sem Nataša Harej. Na nedavni prireditvi ob državnem prazniku športa na Jesenicah smo srečali 24-letnega paraatleta Kristjana Tramteta iz Javorniškega Rovta nad Jesenicami. Po težki življenjski preizkušnji, ob poskusu samomora, je na poti iz temnega brezna našel nov smisel življenja v športu. Z neverjetno voljo in energijo, brez rok in dela ene noge, po enem letu na različnih tekmovanjih dosega vse boljše rezultate, premaguje samega sebe in si zastavlja vse bolj ambiciozne cilje. S 3. mestom v teku na 200 m na mitingu svetovne paraatletske serije v Kolumbiji je izvrstno začel mednarodno paraatletsko pot. Izpolnil je normo za nastope na največjih tekmovanjih na svetu v paraatletskih disciplinah. O svoji kratki, a že navsevse uspešni poti atleta je v pogovoru z Jankom Rabičem povedal.
Začetna pot je bila kar precej težka, ja, vedno so nadgrajevanja.
Kaj je bilo treba vse postoriti, da ste zdajle športnik, kot ste?
Najprej sem moral glavo poskrbeti, mentaliteto, potem pa to zagretost, konstantno disciplino, iz katerega je prišla to v obsedenost. In danes brez tega si ne predstavljam življenja.
No, zdajle tudi uradno športnik, kakšen?
Uradno sem paraatlet v kategoriji T64, tečem pa discipline 5000 m, 10000 m, 200 m.
Pa je bilo potrebno nekaj kvalifikacij, menda kar zahtevnih?
Da. Da sem postal uradno klasificiran in kategoriziran paraatlet, sem moral iti praktično na konec sveta, v Kolumbijo, Kali, kjer sem opravil kategorizacijo in mogel sem uspešno odteči 200 m. Zdaj je pa seveda klasifikacija uspešno potrjena.
Kar zahtevno tekmovanje?
Da, veliko je bilo tujih ljudi, paraatletov. Ta dogodek se je imenoval Grand Prix. Kali v Kolumbiji.
No, tudi kar nekaj zahtevne opreme ste potrebovali, da ste zdaj takšen športnik.
Da, brez športnih protez si ne bi mogel predstavljati, oziroma ne bi mogel osvajati takih rezultatov, hitrosti, regeneracije.
No, in zdaj pa zares, tekmovanja so pred vami.
Da, sedaj pa so prvenstva, podiranje rekordov, osvajanje medalj. Želim si, da tudi moja zgodba pride čim bolj globalno, in potem se vrata še vedno odprejo, in cilji so pa vedno, vedno več in več.
Veliko pa verjetno treningov, kar zahtevno.
Da, treningi so vsak dan. Treniram vsak dan, 7 dni v tednu, ne glede na temperature, vremenske razmere. Na stadionu Stanka Mlakarja v Kranju in v Ljubljani na Kodeljevem.
Katera bodo zdaj tista morda pomembnejša tekmovanja?
Svetovno prvenstvo v Uzbekistanu, potem drugi teden Zagreb, paraolimpijske igre, pa kasneje tudi ultramaratoni, kot so Badwater in podobno.
Vsa stvar veliko stane, menda zdajle na začetku kar iz lastnega žepa pridate.
Tako je. Da sem se uspešno klasificiral, me je stalo kar 6000 EUR, da sem uradno postal paraatlet, in da sem si pridobil te proteze, me je tudi stalo 20.000 EUR, vendar so mi ljudje pomagali pri tem. Tega, kar sem, mislim, iz tega vidika sem jim zelo iz srca hvaležen, in tudi jaz se udeležujem humanitarnih tekov, spodbujam ljudi k temu in sem tam prisoten.
Poslušate oddajo Triglavska sopotja. Osebni trener Kristjana Tramteta za atletiko je Igor Eržen. Navdušen je nad njegovim pristopom do treningov. S to neverjetno voljo in energijo bo lahko uresničeval cilje, ki si jih je zastavil.
Zagnan. Če bi bili vsi takole zagnani atleti, bi bilo to prav komot delat. Mislim, da je eden bolj zagnanih, no, ga je treba prav mičken malo bremzat, da ne pretirava s treningom. V končni fazi vseeno je na začetku svoje športne poti, to moramo si moramo priznat. Skupaj sva približno leto dni zdajle, mogoče dobro leto dni skupaj delava, in je res zagnan. Prav, prav veselje pa užitki s takim športnikom delat.
Bom rekel, ena izmerna želja, volja je prevladovala, ko je začel?
Mislim, da je že od začetka, ko sva se srečala ta prvič. Mogoče je bil ta prvo malo zadržan, ampak mislim, da sva se zelo dobro poklopila zdaj. Ampak že takoj sem videl, da hoče vse z danes na jutri, tako da smo že takoj rekel: atletka ni šport, ki bi se dal z danes na jutri. Tako da sva se zdajle tudi kar dobro usedla dol, naredila neke kratkoročne plane, reciva do Los Angelesa, pa videla, kako bo. Sicer imava pa pol tudi dolgoročne plane, kot do Brisbanea, reciva. Pol naprej bova pa videla tudi, kako bo, koliko se bo razvilo, kakšne bodo discipline, rezultati, pa tako naprej, no.
Treningi pa verjetno kar zahtevni, veliko volje zdajle z obeh strani.
Mislim, da so kar zelo zahtevni, to pa res, ja. Dobivava se, mislim, da kar štirikrat na teden. Druge treninge, tiste lahkotne, lahko lažje lahko sam naredi, recimo. Ampak ja, treningi so kar po par ur dolgi, recimo tri, štiri ure, ni nič nenormalnega, se kar vlečejo treningi. Bova v bodoče verjetno tudi prišla počasi na dvakrat na dan treninge, reciva 9, 10 treningov na teden. Ampak vse postopoma, nič ne smeva z danes na jutri, tako da pač to je nek proces, ki ga morava dat skozi. Ampak je pa zelo priden, tako da res odlično mu gre zaenkrat.
No, zdaj nekako z opremo je v redu, vendar so še stroški veliki.
Ja, ravno v Kolumbiji na Grand Prixu sva dva dni pred nastopom imela malo nezgodo, ko se mu je šprinterska proteza zlomila. To je bilo na ogrevanju, tako da sva pol mičken malo, nisva niti vedela, kaj naj. Je sicer k sreči imel še eno rezervno protezo, ni šprinterska, ampak dolga prugaška. Po dveh dneh sva naredila, kar sva lahko naredila, kljub temu je prišel na koncu tretji v cilj, tako da jaz ne vem sicer, kako mu je to ratalo, ampak svaka čast. Bila je pa res huda konkurenca. Recimo njegovi konkurenci je nastopil tudi trenutno olimpijski prvak in pa svetovni rekorder, tako da je bila res huda konkurenca in res super je tole odpeljal.
Torej tretje mesto zdajle za začetek kar izjemno, lahko rečem.
To je izjemno. Saj pravim, to je začetek njegove športne poti, pa že ko je pristal na stopničkah, v bistvu, to jaz si tega nisem niti upal predstavljat. Ampak ja, imela sva malo sreče, ampak na koncu nama je super izšlo in to je to.
Oddajo je pripravil Janko Rabič z Radia Triglav. Vam lep dan še naprej želim, tudi Nataša Harej.
