POSNETEK ODDAJE
Dober dan, z vami sem Nataša Harej. Prostovoljstvo je ena najlepših oblik izražanja človečnosti, solidarnosti in nesebičnosti. Povezuje ljudi iz različnih ozadij in ustvarja močnejšo, bolj povezano družbo. Dragica Dornig z Jesenic je po upokojitvi 15 delala kot prostovoljka pri društvu invalidov Jesenice in društvu upokojencev, predvsem v socialnih komisijah, sedaj je zaradi zdravstvenih težav prenehala. O delu prostovoljke in svojih izkušnjah je v pogovoru z Jankom Rabičem povedala. Da ti kot človek lahko pomagaš, stojiš mu ob strani, mu svetuješ, ker tako le recimo v teh stvareh lahko, da urejaš v domovih, recimo, kakor smo imeli v Berglju za novo leto in v Viharniku, smo jih obiskali, dali skromna darila in tudi naredili smo kakšne skeče in take stvari, da so bili recimo oni zadovoljni in tudi so z nami zaplesali. Tako da recimo to so stvari, ki človeku ostanejo v spominu, da naši krajani še zmeraj, kljub temu da so v domovih, da se jih spomnimo, jim pomagamo in stojimo ob strani v domovih in v krajevni skupnosti Plavž. Verjetno imajo invalidi oziroma člani teh društev kar nekaj problemov. Verjetno se veselijo vsake pomoči. Ja, veseli so vsake pomoči. Kakorkoli je, ali psihična ali fizična ali materialna, to so stvari, ki pomagajo in da mu stojiš ob strani. Zato ker je čedalje manj prostovoljcev, čedalje manj recimo, da je humano, da se pomaga. Ne vem, kje so ti ljudje, mlajši od nas, da stojijo ob strani in da jim pomagajo, kakršnekoli stvari da se dogajajo. Največ dela pa ste seveda kot prostovoljka opravili v projektu Starejši za starejše. Kako ste se tam vključili? Ja, potem jeseniških upokojencev sem se vključila v Starejši za starejše. Imeli smo popis nad 69 let. Nekateri smo imeli od Hrušice, Tavčarjeve do Titove, vsak je imel svoje področje, da smo to popisali, kako živijo, kaj potrebujejo glede hrane, glede prevoza, bilokakšne stvari. Tako da sem tu delala 15 let in potem Rdečega križa, ko smo dobili tele pakete, smo jim tudi dostavili na dom, kar so bili tudi zelo veseli. In sem zelo ponosna na svojega moža Žarka, ki mi je zmeraj stal ob strani in mi je pomagal dostaviti hrano tem ljudem na domovih. 300 obiskov pri starejših. Orientirati za našimi projekti. Z drobnim vpogledom, kako starejši ljudje živijo in s kakšnimi težavami se srečujejo. To je še bolj utrdilo njeno humano poslanstvo pri pomoči sočloveku. Sama ni naletela na resnejše težave pri starejših, je pa od drugih slišala, da se po 40 letih dela težko preživljajo. Jaz osebno nisem. So pa nekateri imeli probleme s kakšnimi, recimo, da so rekli, da nimajo kaj, da bi jim pomagali, da je vstal ob strani, pač imajo svoj prav, ampak sčasoma so vendarle še zmeraj potem pristali, da recimo se jim lahko pomaga. Jaz pa osebno nisem imela teh problemov. Nekateri imajo kljub polni delovni dobi majhne pokojnine. Ja, kljub temu majhne pokojnine. Tam, ko živita recimo dva, ki se preživljata, še nekako gre, ko pa eden ostane, je pa kruto. Pa ni za preživetje, niti za hrano niti za položnice. Obiskala sem moža pa ženo, oba sta delala v Železarni Jesenice. Oba sta imela majhno penzijo in sem rekla, jim zrihtala paket potem Rdečega križa. Gospa je bila za to, gospod ni bil: »Me je bilo nerodno, me je bilo sram,« in rekel: »40 let sem delal in zdaj pa fehtam paket na Rdečem križu.« Sem rekla: »Gospod, to ne pomeni, da vi fehtate. To vam pripada, ker imate tako majhno penzijo. Vi imate moj telefon, jaz imam vaš telefon. Čez dva dni vas pokličem in boste povedali, kako sta se z ženo zmenila.« Čez dva dni pokličem in sta bila za to, da se dobi paket iz Rdečega križa. Kasneje sta bila zelo vesela, ker to so prehrambeni izdelki za preživetje človeka. Veliko je verjetno takšnih primerov, nekateri se niti ne želijo izpostavljati. Ja, sram jih je. Ogromno ljudi je sram. Recimo, saj pravim, 40 let sem delal, da moram pa fehtati za hrano. Ampak tako je, ne sme biti nekoga sram. Lahko dobi, se mu lahko pomaga. Zato so institucije, Rdeči križ, Karitas in tudi marsikatera druga organizacija. Zakaj ne bi temu lahko pomagali in mu stali ob strani? Ja, omenjate, da novih prostovoljcev, prostovoljk pa menda ni na pretek. Zelo, zelo malo ali nič. Ivanka Zupančič, recimo, ona se precej bori, zato se matra, da bi bilo čim več, da bi bili krajani zadovoljni, da bi bili veseli, da bi se jim pomagalo, da bi se jim stalo ob strani, ampak žal za recimo prostovoljce jih ni. Imate verjetno zdaj po teh letih bogate izkušnje. Kaj bi svetovali drugim, ki bi želeli takole pomagati? Želela bi to: stopite v organizacijo, pomagajte ljudem. Nikoli ne veste, kdaj boste vi potrebovali pomoč. Leta tečejo, nič ne rečejo, pomoč se pa potrebuje, eden ali drug. Da bo teh let neko zadoščenje, imate, da ste veliko pomagali? Zadoščenje imam, veliko zadoščenje. Kjerkoli me pokličejo, sem bila zmeraj pripravljena pomagati, stati jim ob strani in to mi je zadoščenje in velika motivacija v življenju. Nekaj pa mora človek imeti v sebi, da dela to, ni vsak za to. Ja, a veste, kako je. Človek recimo pride v težave, ne vidi drugega. Ali ga vidi ali mu noče pomagati. Zakaj mu noče pomagati? So ljudje, ki so veliki egoisti samo zase, nekomu pa ne bi pomagali, ne sosedom, ne prijateljem, ne bi stali ob strani. To se mi pa zdi zelo, zelo kruto. Oddajo je pripravil Janko Rabič z Radia Triglav vam lep dan še naprej želim tudi Nataša Harej.
