POSNETEK ODDAJE
Lepo pozdravljeni, dober dan z vami sem Saša Zadnik Frelih, pred nami pa je oddaja Triglavska sopotja. V dobrem mesecu dni so slovenijo pretresli trije skrajno hudi primeri partnerskega nasilja. V dveh primerih sta bili ženski ubiti, v tretjem pa je nekdanji partner žensko ustrelil in jo življensko ogrozil. Govorimo torej o dveh femicidih in enem poskusu le tega. Danes je z nami strokovna vodja programa psihosocialne pomoči ženskam žrtvam nasilja pri društvu Ženska svetovalnica Tanja Šket-Bele. Lepo pozdravljeni, dobrodošli v današnji oddaji. Pozdravljeni, hvala lepa. No, kaj nam ti dogodki, ki sem jih prejle naštela, sporočajo oziroma kaj nam pravzaprav sporočajo in zakaj je pomembno, da jih ne opisujemo le kot družinske tragedije, ljubosumne izbruhe ali nesrečne konce partnerskih sporov? Zdaj, osebno sem bila zelo pretresena in sem čutila veliko žalost, ko sem to prebrala, saj je že en umor ženske katastrofa. Trije umori žensk v dobrem mesecu dni pa kažejo, da smo kot družba nazadovali, da še prevladuje ta patriarhalni sistem prepričanj, v katerem si nekateri moški mislijo in čutijo, da so upravičeni, da si žensko lastijo in se obnašajo, kot da ženska nima svobode, da se odloči, kaj bo s svojim življenjem, da nima pravice, da zapusti odnos, ki ji škoduje. Ali pa da nima pravice poskrbeti za otroka ali pa otroke, da bi odraščali v varni družini. Za temi tremi umori žensk so pretreseni, izjemno prizadeti otroci, sorodniki, prijateljice, prijatelji, sodelavci, celotna skupnost, ki bodo posledice nasilja še dolgo čutili, in tudi mi kot družba. Kar je pri nas ljudeh težava, je to, da verjamemo, da so ti moški, ki povzročajo nasilje, nenevarni. Da samo nekaj govorijo, ko grozijo z ubojem ženske, da ne mislijo resno, da se hecajo, da tudi, če se zraven smejijo, to ne zmanjšuje tega. Vsi vemo, najprej je misel, potem je beseda in potem je že dejanje. In zdaj mislim, da je skrajni čas, da začnemo kot družba poslušati, kaj ljudje govorijo, slišati sporočila, ki jih sporočajo, in to tudi upoštevati in se primerno odzvati. Če nekdo reče, da bo žensko ubil, to ni hec, to ni pogovorni jezik. To je energijski napad, ki mu lahko sledi tudi fizični napad. Zato so takšni intervjuji nujno potrebni, da se ženske zavemo, da je več dostopnih oblik pomoči in tudi več poti do te pomoči, kar povečuje možnost, da se nevarnost pravočasno prepozna, oceni in da se pripravi tudi varen umik. Saj raziskave kažejo, da so ženske najbolj ogrožene ravno v času, ko se odločijo zapustiti nasilen partnerski odnos. Tukaj ne gre za družinske tragedije, ne gre za nesrečne ljubezenske zgodbe, ne gre za spore med dvema osebama, ker tukaj ni enakovrednih, enakopravnih odnosov med dvema. Tukaj se nasilje kaže v tem, da se tisti, ki povzroča nasilje, postavi nad, gre za nadzor, gre za premoč, nadmoč, tako se obnaša. Pri dolgotrajnem nasilju vseh oblik, ki se začne, kot ponavadi, psihično in fizično in tudi s smrtnim izidom, kar smo zdaj videli, je vedno in absolutno odgovoren povzročitelj. In ti umori so zelo zgovorni, kako je partnersko nasilje smrtno nevarno. Zdaj ne moremo reči, da je šlo za nesrečni dogodek, ampak je šlo za niz nasilnih dogodkov s smrtnim izidom. Zdaj, malo sva že sicer omenili oziroma ste nekako že odgovorili tudi na moje naslednje vprašanje, pa vendar bova bolj specifični. Partnersko nasilje pogosto povezujemo predvsem s fizičnim napadom. Toda nasilje se praviloma ne začne z udarcem. Kako se začne in kaj se lahko dogaja v nekem domu, ki je navzven videti povsem običajen? Tako ponavadi je, ne? Lahko se začne z zahtevo, da naj ženska pokaže telefon, da če nima nič za skrivati, naj pokaže telefon, ali pa z vprašanjem, zakaj sploh potrebuje prijateljice, kje je bila, kam gre, kako je oblečena, s kom se pogovarja, zakaj je prišla nekaj minut pozneje iz službe. To so vse nadzori. Tukaj se kaže nadzor. Lahko gre tudi za nadzor denarja, koliko je porabila, lahko gre za odvzem njenega denarja, ki ga sama zasluži, za uničevanje osebnih predmetov, recimo zaklepanje v stanovanje, to nam tudi povedo, ali pa tudi s tem preprečevanje odhoda iz stanovanja. Zdaj, povzročitelj nasilja lahko udari v zid ob njeni glavi, grozi njej, grozi otrokom, grozi njenim domačim, grozi, da bo sebe ubil ali pa domače živali poškodoval. Morda je še ni prav udaril, vendar je sporočilo jasno: lahko ti nekaj naredim. In nasilje je prisotno tudi takrat, ko modrice še niso vidne. Psihološko nasilje. Ženske nam povedo: govori mi, da sem slaba mama, da se ne znam odločiti, da moram za vse vprašati svojo družino, da sem neumna, da nisem sposobna in tako naprej. To je psihološko nasilje in praviloma se nasilje stopnjuje. Če je bilo najprej psihološko, besedno, čustveno nasilje, se potem stopnjuje v fizično nasilje, spolno nasilje, veliko je posilstev v partnerskih odnosih, ker se pričakuje, da je to zakonska dolžnost. Potem ekonomsko nasilje, kot sem že omenila, odvzemanje denarja in potem omejevanje svobode in gibanja. Ženske z izkušnjo nasilja pogosto slišijo potem tudi vprašanje, zakaj preprosto ne odideš. Zakaj je v bistvu to neko, lahko rečeva, napačno vprašanje in zakaj je lahko prav obdobje odhoda še posebej nevarno? To vprašanje sugerira, da je odgovornost in breme nasilja na ženski, ki se že tako lomi pod težo krivde, strahu, dvomov vase. Veliko bolj smiselno bi bilo vprašati, zakaj je on nasilen, zakaj ji grozi, zakaj je ne pusti oditi, če ona tako želi. Zdaj, ženske ostajajo, ker jih je strah. Tudi zato, ker zaradi revščine nimajo lastnega doma, denarja ali pa varne osebe, h kateri bi lahko odšle. Morda tudi čez čas začnejo verjeti njegovim obljubam, da se bo spremenil. Morda želijo zaščititi otroke ali pa se bojijo, da jih bo odvzel, veliko je groženj s tem. In pa povzročitelji, kot sem omenila, jih prepričujejo, da same ne zmorejo, da jim nihče ne bo verjel, da je za nasilje sama kriva. In tudi okolica velikokrat sporoča, da še malo potrpimo, pa stisnemo zobe, pa da se ohrani družina, ker otroci potrebujejo očeta. Otroci potrebujejo varnega očeta. To je potreba otrok, nekoga, na katerega se lahko zanesejo, ne nekoga, ki ponižuje in žali in tepe mamo, ker to je za otroka izjemno, izjemno škodljivo. Gledati. In po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini je otrok, ki gleda nasilje v družini, žrtev nasilja in ga je potrebno že ščititi. Zdaj povzročitelj ponavadi zgubi nadzor ali pa se odloči, da bo povzročil nasilje, ko se ženska upre. Ko reče ne, takrat nasilje stopnjuje, zato odhod ni preprosta odločitev za žensko, je proces, pri katerem ženska tudi potrebuje podporo, pomoč nevladnih organizacij, da se naredi varen načrt, varnostni načrt, v katerem se določijo vsi parametri, ki so potrebni za varen odhod ženske in otrok iz nasilnega odnosa. Kako razširjeno pa je v bistvu neko partnersko nasilje v Sloveniji in kaj lahko recimo naredimo mi, ne vem, kot prijateljica, sodelavka, sestra ali pa soseda, ki nekako sumi, da ženska doživlja nasilje? Zdaj, podatki kažejo, da je med ženskami, starimi od 18 do 74 let, vsaka tretja doživela vsaj eno od oblik nasilja v intimnopartnerskem odnosu. Pri skoraj polovici žensk z izkušnjo nasilja je nasilje trajalo več kot pet let. Ponavadi nekje po petih letih se ženske odločijo o nasilju spregovoriti, ko se zgodi nekaj. Vsi imamo določeno stopnjo bolečine, ki jo še zmoremo, potem, ko se pa nekaj zgodi, ponavadi so to napadi na otroke, ki ženskam v bistvu pomenijo dovolj. Zdaj je potrebno nekaj spremeniti, poiskati pomoč. Ampak še vedno imamo pa podatek, da je nasilje policiji prijavila približno petina žensk. To pomeni, da policija za večino žensk ni prva vstopna točka. Za zaprtimi vrati so zgodbe, za katere policija, centri za socialno delo, zdravniki in pogosto tudi najbližji sorodniki niti ne vedo. Prav zato so nevladne organizacije, brezplačne, zaupne, dostopne svetovalne službe, to, kar smo mi, zelo pomembne. Ker tukaj gre za dejansko, če nekdo ve, če ve prijateljica, sodelavka, kdorkoli, ki se mu ženska morda zaupa, soseda, sestra, je važno, da ve, da obstajajo nevladne organizacije in da rečejo na nek prijazen, neobsojajoč način: skrbi me zate. Sem videla, da te je strah partnerja. Tukaj sem, če se želiš pogovoriti, in lahko tudi skupaj pokličeva Žensko svetovalnico samo za pogovor, da pridobiš informacije. Ker vseeno je važno, da tukaj ne silimo v odhod ali pa v prijavo, na katero ženska še ni pripravljena. Vsekakor naj se pa ljudje izogibamo stavkom, kot so: saj si ga sama izbrala, ali pa zakaj mu to dovoliš, ali pa če bi bilo res tako, bi že šla, ali pa zakaj ne greš. To stisko ženske samo poveča. Najbolje je, da pokličemo skupaj z žensko, ki doživlja nasilje, Žensko svetovalnico in tukaj potem naredimo varnostni načrt. Pri tem pa vedno je smiselno, da povzročitelja nasilja nič neposredno ne soočamo. Se pravi, brez strokovnega varnostnega načrta se nič ne pogovarjamo s povzročiteljem nasilja, ampak poskušamo opolnomočiti, pomagati žrtvi nasilja. Zdaj, omenili ste Žensko svetovalnico. Ali mora biti ženska že odločena, da bo šla ali nasilje prijavila, preden se obrne na svetovalnico? Kaj pravzaprav tudi pomeni ta neka strokovna pomoč? Ja, ženska, ki nas pokliče, ni nujno, da je pripravljena oditi. Lahko ima pomisleke okrog tega in to je v redu. Lahko, da ne želi vložiti prijave, tudi to je sprejemljivo. Morda še ne ve sploh, ali je to, kar doživlja, res nasilje. Tukaj pridobiva informacije o tem. Seveda, če so vpleteni mladoletni otroci, je potrebno poskrbeti zanje. Zdaj, za prvi pogovor ni treba imeti nobenih dokazov, nobenega načrta, nobene končne odločitve. Tukaj gre za varen, zaupen pogovor z osebo, ki pozna dinamiko nasilja, in z osebo, ki ne obsoja in ki ne sili v neke odločitve, ki ženski niso v redu. Zdaj, pogovor je namenjen, da skupaj preverimo, kaj se dogaja, kakšna je stopnja nevarnosti, koliko so ogroženi, ali ima povzročitelj nasilja orožje, in tudi, kaj misli ona, da bo naredil, kje so pasti, kaj je že poskušala, kaj deluje, kaj ne. Odločitve ostajajo njene. Zdaj, kaj to pomeni strokovna pomoč? Pogovor je pomemben, ampak strokovna pomoč je veliko več kot to. Mi skupaj z žensko preverjamo nevarnost, pripravljamo varnostni načrt, zelo individualiziran, glede na njene potrebe in želje, prilagojen, razmišljamo, kam se lahko umakne, koga lahko pokliče, katere dokumente, zdravila potrebuje, kako zaščiti otroke. Potem jo poučimo o njenih pravicah, o postopkih, spremljamo jo na policijo, na center za socialno delo, sodišče, druge ustanove, ker se človek lahko hitro počuti malo negotovo. Pomembna je pa tudi ta psihosocialna podpora. Vemo, da nasilje pusti globoke posledice, zato ženska potrebuje ta prostor, varen prostor, kjer lahko ponovno vzpostavi stik s samo seboj, zaupa vase in začne sprejmat nadzor nad svojim življenjem. Na ta način delamo. Policija in centri za socialno delo imajo tudi seveda pomembno vlogo pri zaščiti žrtev. Zakaj pa so poleg njih potrebne tudi neke specializirane nevladne organizacije in zakaj je pomembno pač njihovo stabilno financiranje? Ja, policija posreduje ob nevarnosti. Lahko izvede, se pravi, pridržanje povzročitelja nasilja, odvzame orožje, izreče ukrepe, kot je prepoved približevanja, ki je po raziskavah v 80 odstotkih zelo pozitiven ukrep, pomaga. Centri za socialno delo vodijo zakonsko določene postopke, sodelujejo pri ocenjevanju ogroženosti, koordinirajo pomoč. Nevladne organizacije pa zagotavljamo zaupen odnos, pogovor, kontinuirano podporo, praktično pomoč, zagovorništvo. Sem pridejo zato, ker tukaj so lahko to, kar so v resnici, izrazijo svoje potrebe, svoje ... in v bistvu iz tega potem naredimo nek varnostni načrt. In v bistvu ne gre tukaj za podvajanje storitev, tukaj gre za varnostno mrežo, ker potrebujemo drug drugega. Ker če ena vstopna točka ni dostopna, recimo če je krizni center poln, mora obstajati druga možnost. Ker pri zaščiti življenja je določena stopnja nujna. Sistem je tako odpornejši, postavi se mreža, en brez drugega težko. Ženska potrebuje celostno obravnavo. Zdaj, financiranje takšnih programov, nevladnih organizacij, krizne službe ne morejo živeti od naključja ali pa nekih kratkotrajnih projektov ali pa vsakoletnega vprašanja: bomo še čez nekaj mesecev imeli krizni center ali ga ne bo več? Krizni center v Ljubljani je skos poln, kar pomeni, da je velika potreba po varnem prostoru. In tukaj ne govorimo zdaj o nekem abstraktnem financiranju nekih abstraktnih organizacij ali pa nekih logotipov. Financiramo strokovno delavko, ki dvigne telefon, financira se prostor, kjer se lahko ženska brez strahu izrazi, pove, kaj se ji dogaja. Financiramo tajno lokacijo, posteljo, varni nočni sprejem, se pravi sredi noči sprejem ženske, ki doživlja nasilje ali pa je z otroki. Financira se strokovno znanje, supervizije, sodelovanje s centri in policijo in pa spremljanje ženske skozi postopke. Tudi gasilcev ne začnemo usposabljati, ko hiša gori. Se pravi, mreža pomoči mora biti usposobljena in dosegljiva, še preden zazvoni telefon. Kaj bi mogoče za konec najinega pogovora sporočili ženski, ki naju posluša in se sprašuje, ali je to, kar doživlja, res nasilje? Sporočilo bi bilo: ne čakati, da bo dovolj hudo, v narekovajih. Ne čakamo, da se nasilje stopnjuje, ker nasilje se stopnjuje, kljub temu da ženske doživljajo več faz nasilja. Se pravi, najprej v odnosu narašča napetost, to je obdobje, v katerem ženske povejo, da hodijo po jajcih, poskušajo vse narediti, samo da ne bi prišlo do izbruha nasilja, pa vendar do izbruha pride, ker se za to povzročitelj nasilja odloči. In temu sledi potem nekakšno opravičevanje, češ: če ne bi ti tega rekla ali pa naredila, te ne bi udaril, čeprav vemo, roka, ki je udarila, je odgovorna za udarec. In temu sledijo potem nekakšni medeni dnevi, v katerih partner, ki povzroča nasilje, poskuša to nekako popraviti, pa malo pomaga pri gospodinjskih delih ali pa govori prave besede in v tem obdobju ženska verjame, da se nasilje ne bo več ponovilo. Potem pa spet nastopi naraščanje napetosti in krog se ponovi in sklene. In potem čez čas se nasilje stopnjuje in tudi več oblik hkrati se dogaja. Tako da dovolj je, da je žensko strah ali pa da čuti, da nekaj ni v redu. Ali pa da pazi, kaj bo rekla. Ali pa da ji ni v redu, da partner nadzoruje njen telefon pa ji govori: lej, kako si oblečena, ne smeš taka ven. Dovolj je, da ima občutek, da v lastnem domu ne more svobodno dihat. In za prvi klic ni treba imeti popolnega načrta ali pa ni treba biti odločena za odhod. To je lahko informativni pogovor, v katerem ženska pridobiva informacije, ki jih potrebuje. In pomembno je, da ve, da ni kriva za nasilje, da ni odgovorna in da ni sama, da ni odgovorna za nasilje. Torej za konec še nekaj besed nameniva še sami predstavitvi programov, bi vas prosila tudi mogoče za kakšne številke, kamor se lahko ženske obrnejo. Društvo Ženska svetovalnica ima dva programa. Eden je psihosocialna pomoč za ženske žrtve nasilja in telefonska številka je 040359-909. In pa drugi program je krizni center za takojšnji sprejem v akutni situaciji nasilja, tudi sredi noči. Deluje 24 ur na dan, sedem dni v tednu, in lahko pokličete na 041-233-211. Če ste pa neposredno ogroženi, pa vedno tudi policija 113 ali ob poškodbah oziroma za zdravstveno pomoč 112. V naši družbi je bila strokovna vodja programa Psihosocialna pomoč ženskam žrtvam nasilja pri društvu Ženska svetovalnica Tanja Šket-Bele. Z njo sem se pogovarjala Saša Zadnik-Frelih. Lep dan še naprej.
