POSNETEK ODDAJE
Dober dan, z vami sem Nataša Harej, pred nami je oddaja Triglavska sopotja. V naši družbi lepo pozdravljam Jano Lampe, Slovenska karitas. Dober dan. Dober dan. No, danes bova govorili o vaši dobro poznani in zelo dobro tudi razširjeni akciji Kupi kozo. Velikokrat sva že govorili o tej akciji, zato vemo, da včasih koze postanejo tudi kakšne druge živali, ne. Ampak osnovna zamisel pa je bila koza. Zakaj prav koze in v katerih vse delih sveta ta akcija poteka? Ja, koza najrevnejšim ljudem po svetu, predvsem v Afriki, ki je med vsemi celinami najrevnejša, pa ker se največ ljudi ukvarja s kmetijstvom in so odvisni od tega, kar pridelajo na zemlji, pomeni res ogromno. Prvič je že to, če imaš ti neko domačo žival, je neko življenje v hiši, že to ljudem nekaj pomeni, da nekaj imajo. Ampak po drugi strani je pa recimo v Afriki zemlja zelo izčrpana, ker ljudje ves čas pridelujejo enako zelenjavo, ker drugega enostavno nimajo, niti semen pogosto, ali je to sladki krompir ali fižol ali pa koruza, ne vem, ves čas eno in isto, eno in isto na isti zemlji, ne, zelo izčrpana. In ko jim daš v bistvu kozo, ki da gnojilo, oni imajo tako koze znotraj hiše, res da imajo te majhne bobke, ampak ker so znotraj recimo še posebej čez noč, pa še travo dajo, in to rata res dobro gnojilo in zelo, zelo izboljša produktivnost pridelane zelenjave. In to mi vedno starši na terenu tudi povejo, da zdaj veliko več pridelajo. Po drugi strani pa seveda, ko imaš kozličke, lahko prirast prodaš na tržnici, s tem pa družine, ker nekaj zaslužijo, in potem lahko iz tega ali si plačajo zdravstveno zavarovanje ali otrokom šolanje ali popravijo kaj pri hiški in to je res velik napredek za družine, samo ene koze, ki stane za nas 20 evrov, kar ni veliko. No, sicer moram reči, da so se v zadnjem času tudi koze v Afriki malo pač podražile zaradi te svetovne krize. V Afriki so šle vse cene, hrane, goriva, vse se je podražilo kot posledica, se pravi najprej vojne v Ukrajini, sedaj se je pa še ta kriza poglobila kot posledica vojne na Bližnjem vzhodu in revni res trpijo. In če imajo eno kozo, jim to res pomaga, da gredo čez vse te krizne čase. Zato da za njih je to res zelo, zelo dragoceno. No, pomagamo pa večinoma seveda v afriških državah, tam, kjer delujejo naši misijonarji, misijonarke, pa tudi sodelavci lokalnih karitas, predvsem Ruanda, Burundi, Centralnoafriška republika, Eritreja, potem tudi v Malaviju, na Madagaskarju, v Keniji, Senegalu, tako da vidite, slovenska roka, slovensko srce, dobro srce, kar daleč seže. In to je res nekaj najlepšega ljudem, imaš dar za pomagati v Afriki in pa da kozo, ampak to ni samo iz danes na jutri, to je v bistvu trajnostna pomoč za eno družino. Kako ta pomoč poteka? Torej, recimo, akcija se imenuje Kupi kozo, kako vse skupaj gre? Mi vplačamo in potem se zgodi kaj? Ja, tako je. Pač slovenski darovalci kupijo kozo za 20 evrov, kot zahvalo dobijo tudi en tak mali kartonček, ki je namenjen predvsem družinam z otroci, in da lahko pač to kozico simbolično tudi poimenujejo, ki so jo hoteli za družine, za svoje vrstnike v Afriki. No, in potem, ko mi dobimo ta sredstva, jih mi pošljemo v Afriko ali slovenskim misijonarjem ali lokalni karitas in tam imajo pa lokalne tržnice, živalske tržnice, in ko se v Afriki prodajajo živali, koze, ovce, pujci, krave. Enkrat na teden je v takih večjih lokalnih skupnostih ta živalska tržnica, podobno kot tudi za druge dobrine, ker v Afriki ni kar tako trgovina. Na vaseh so neke male trgovinice, lesene ali pa pa kakšno omaro imajo in notri so čist preproste stvari, od malo olja, sladkorja, mila, in enkrat na teden pa pride ta tržnica, kjer so živali, po drugi strani pa lahko kaj več kupiš za družino, recimo kakšen lonec, škornje, obleko, ker mogoče vsak dan v vasi ne moreš kupiti. No, in potem misijonarji oziroma sodelavci lokalnih karitas kupijo te domače živali na tej tržnici. Seveda prej pa vejo, koliko družinam jih bodo tudi razdelili, nas tudi prosijo, da oni izberejo te najbolj ranljive družine. Recimo zdaj, ko sem bila nazadnje na terenskem obisku v Ruandi, smo skupaj razdelili koze več deset materam, ki imajo podhranjene otroke. Mi smo se prav na njih fokusirali, tiste, ki so bile brez domačih živali, zato da bi jim pomagali, da bi pridelali več hrane, več zelenjave, da otroci ne bi bili več podhranjeni. No, in potem tudi, ko razdeljujejo tem družinam, ki so revne in skupaj jih povabijo na neko mesto, jih tudi poučijo recimo, seveda dobijo ponavadi načeloma samice, ne dobijo para, odvisno kako v kakšni državi, dobijo žensko kozo. In potem jih poučijo tudi o razmnoževanju in tako naprej, kako pognojiti zemljo, kako pripraviti gnojilo, tako da so družine tudi s tem opremljene. Seveda pa ljudje tudi veliko te stvari že itak zvejo, ampak malo jih je treba tudi v tem smislu opolnomočiti in to je to. No, in na ta način imamo v Afriki že več kot 8 tisoč koz, ki so jih kupile slovenske družine. Ko si pa omenila na začetku, pa včasih mogoče kakšno kozo zamenja tudi pujs. Jaz sem se lepo s to naučila na terenu, da tam, kjer je bolj hladno, zdaj razumem recimo na zahodu Ruande, kjer so hribi, imajo ljudje rajši pujse, ker lažje preživijo, recimo na vzhodu Ruande, ki je bolj nižinski, kjer je več suše, kjer je bolj vroče, imajo pa rajši koze. Tako da vsaka družina v bistvu sama pove, kaj bi želela, je pa res, če imajo toliko hrane, da lahko zredijo pujsa, še več zaslužijo od prodaje. Recimo, če ti zrediš odraslo svinjo, seveda imaš pujske za sabo, tudi prirast. Recimo na ruandski tržnici jo lahko prodajo za 150 evrov in to je ogromen denar za družino. Družina res lahko napreduje, kupi marsikaj za družino, otrokom plača šolanje in tako dalje. Včasih pa kupimo tudi kakšno drugo žival pod to znamko. Za nas je samo važno, da ljudje s pomočjo domačih živali, pač tisti, ki so najbolj revni, da napredujejo v svojem življenju, da imajo dovolj hrane in tudi da se drugače razvijajo. No, nazadnje smo zdaj v Ugandi kupili za sirotišnico 200 piščancev. In ker je ideja pač odgojitelja te sirotišnice bila, ker te otroci so vedno hodijo tudi, kjer so brez staršev, nihče ne more plačati šolnine za te otroke, in to je tudi ena taka mala organizacija, da bodo s pomočjo potem vzreje piščancev in potem tudi s pomočjo prodaje jajc tem otrokom z zaslužkom plačevali šolanje. In zdaj enkrat smo to podprli in ta program bo šel naprej, recimo v nekem tem smislu. Ali pa zdaj začenjamo v Keniji tudi en projekt, delno sofinanciran s strani Ministrstva za zunanje in evropske zadeve skupaj z našim veleposlaništvom v Etiopiji za čebelarstvo. V bistvu bomo vzpostavili čebelje panje in tudi šolo za čebelarje, za dekleta, ki so v bistvu žrtve nasilja in so v nekem centru. S tem, da bodo dobile tudi panje, čebelje panje in roje, pač tudi za naprej, ko bodo šle iz centra, da se bodo lahko preživljale, recimo tudi delno ta projekt podpira akcija Kupi kozo. Se pravi, včasih pač gledamo samo na to, da v bistvu res revnim damo možnost, da se opolnomočijo, da lahko preživijo, da dobijo spet svoje dostojanstvo, tako da ja, na različne načine. Ali pa recimo v Senegalu smo kupili dva konja, ki jih imajo družine prek za gnojilo, drugič pa tudi za transport materialov iz mest nazaj v vasi, kjer jih lahko recimo prodajo. In je tudi nek tak zaslužek za družine. Tako da res, pač smo iznajdljivi, ampak vedno pa poslušamo v bistvu teren, se pravi, kaj ljudje dejansko potrebujejo. Ali pa na tak način recimo pomagamo tudi v Albaniji, tam smo dali ali za kakšne družine ali pa koze, tam so tudi koze mlekarice, recimo v Afriki to velikokrat niso, ker tudi ljudje pa jim je ta, pa mleko tudi jim ne pa na telo, pa tudi po drugi strani taka koza veliko poje in je tudi precej dražja. To so pač različni tipi koz. Recimo v Albaniji pa kupujejo koze, ki so za mleko, ker potem delajo recimo sir iz tega in tako dalje. Včasih je tudi krava ali pa tudi osliček, ki ga uporabljajo tudi za tovorjenje stvari iz mesta v vasi, ker so to v Albaniji zelo revni kraji, ker do mnogih jih vodijo samo, lahko rečem, kozje stezice. Tudi v Albaniji smo nekim družinam, ki se ukvarjajo s čebelarstvom, pač kupili tudi čebelje družine. Tako da ja, smo res hvaležni vsem v Sloveniji, ki podpirajo to našo akcijo, ki se mi zdi, da lahko res zelo tudi motivira otroke k solidarnosti. Imamo veliko, ali pa mlade, imamo veliko lepih primerov. V preteklih tednih sem bila na Gimnaziji Lava v Celju, kjer so se skupaj s kolektivom mladi odločili, da bi želeli pomagati svojim sovrstnikom v Afriki z nakupom koz, in sem bila zelo ganjena, ko sem videla, kako so se potrudili. Zbrali so skoraj za 42 koz v Afriki in ko sem predstavljala tudi, kaj koze pomenijo za ljudi v Afriki, pa tudi kako sploh ljudje tam živijo, da mladi sploh razumejo, zakaj je ta pomoč v Sloveniji sploh toliko potrebna in kako smo tudi medsebojno povezani. Tako sem videla, da so mladi res poslušali, tako si nihče ni klepetal, nihče. In potem sem od učiteljice zvedela, ker tukaj so bili recimo predsedniki razredov, da so potem, ko so prišli v svoje razrede, o tem, kar so slišali, pripovedovali še svojim sovrstnikom. Tako vidiš, da se mladih zelo dotaknejo te stiske ljudi in če razumejo tudi, zakaj je tako, pa zakaj je treba pomagati, recimo so zelo solidarni, zelo sočutni, to mene najbolj gane, res me gane ta solidarnost, ali pa včasih čist malih otrok. Že iz naše vasi recimo so taki mali otroci, ki so tam v začetku ali še v vrtcu ali pa v začetku osnovne šole, oni so pletli adventne venčke, jih ponudili svojim sosedom, znancem, zato da so zbrali denar za koze. Ali pa je fant, ki se je odpovedal, enajstletni fant, odpovedal darilom za rojstni dan, ki je želel prispevati za nakup koz za vrstnike v Afriki. Tako da res to, ta solidarnost se mi zdi, vzgoja za solidarnost, da ne mislimo samo nase, da ne mislimo še na tiste, ki živijo res v veliko, veliko težjih pogojih, kot mi tukaj, se mi zdi, da je tudi en poseben pomen te akcije, ker je seveda tudi simpatična na nek način, s kozami, da ji daš lahko ime in tako naprej, zelo simpatična za otroke. V naši družbi je bila Jana Lampe, Slovenska karitas. Z njo sem se pogovarjala Nataša Harej, lep dan še naprej vam želim.
