POSNETEK ODDAJE
Dober dan, z vami sem Nataša Harej, pred nami je oddaja Triglavska Sopotja. V naši družbi lepo pozdravljam Jano Lampe, Slovenska karitas. Lepo zdrav. Dober dan vsem. No, najprej nekoliko zapoznele, pa kljub vsemu iskrene čestitke ob prejemu državnega odlikovanja Ukrajine. Ja, hvala lepa, Nataša. No, in to postavlja tudi temo današnje oddaje, govorili bova namreč o pomoči Ukrajini. Vojna tam traja že leta, veliko ljudi je prizadetih, nič ne kaže, da se bo kaj kmalu končalo, in Slovenija je zelo vpeta v pomoč Ukrajini. Ja, res je. Na žalost vojna v Ukrajini traja že več kot štiri leta. Razmere so pa v bistvu vse težje, najtežje doslej od začetka vojne. Eden od razlogov je seveda tudi, da je mednarodne pomoči vse manj. Po drugi strani pa tudi seveda vojna ne preneha. Ljudje so tudi izgubili delo, mogoče na začetku so imeli še kakšno zalogo, da so si lahko sami pomagali. Zdaj je pa vse, vse težje, sploh za ljudi na vzhodnih območjih Ukrajine, ob frontni liniji, ker mnogi so ostali tam, starejši, bolni, pa tudi kakšne družine z otroci, in tudi veliko imajo recimo poškodovane infrastrukture, tudi hiš, od streh, oken, zime so pa zelo težke. Tudi vemo, da je bila ta zadnja zima v Ukrajini zelo težka, z minus 15 stopinjami in skoraj polovico Ukrajine brez elektrike, ogrevanja, tako da je bilo za ljudi zelo, zelo težko, pa tudi primanjkuje čisto osnovnih življenjskih potrebščin, hrane, higienskih pripomoškov, seveda po drugi strani pa tudi psihosocialna pomoč za ljudi, ki živijo pod bombami, alarmi vsak dan, doživljajo hude travme ali pa če imajo svoje domače na fronti ali pa so zgubili mogoče že koga. To je zelo težko, sploh pa za otroke. Pa še ne hodijo v šolo že več kot, že okrog šest let, no, še s covidom se je začelo, potem vojna in ni te socializacije z njihovimi vrstniki, tako da so res razmere težke. No, na začetku sem omenila to priznanje države Ukrajine, ki sem ga prejela seveda v imenu celotne mreže Caritas. Na Slovenski karitas smo jim bili blizu, ljudem v Ukrajini, od začetka vojne. Seveda to je možno sploh zaradi te naše velike mreže, ki jo imamo. Pri tem so sodelovali tudi drugi sodelavci Slovenske karitas, škofijskih karitas in tudi mreže župnijskih karitas vsej Sloveniji, še posebej pri pripravi 42 pošiljk materialne pomoči, ki smo jo do sedaj pripeljali v Ukrajino, da bojo naredili veliko delo. Tudi solidarnosti ljudi v več kot 250 podjetjih, res sploh na začetku vojne je bila ta solidarnost res neprecenljiva in mene se je zelo dotaknila, ker so res telefoni zvonili non stop, od mobilnega telefona, stacionarnega do elektronskih sporočil. Meni je prav vse čas zvonilo in vsak človek, ki je hotel na svoj način pomagati. In ravno to, kar me je tudi ganilo na drugi strani, ko so mi sodelavci Caritas v Ukrajini povedali, bilo pa to, da čutijo vso to našo solidarnost. In da jih to v bistvu vsak dan postavi pokonci, da grejo pomagati, tudi mnogi tvegajo svoja življenja. In še danes je tako. So rekli, da v tistih sploh, v tistih prvih momentih, ko se nam je zdela ta vojna res tako, ne vem, vsi smo bili šokirani, da je takšna vojna, tako kruta vojna tako blizu nas. So rekli, da v teh momentih jim je bilo še bolj pomembno naši klici tega sočutja, solidarnosti in da so čutili, da niso sami, kot sama materialna pomoč. To je ta občutek, a ne, tudi ljudje, ki dobivajo pomoč iz Slovenije, še vedno, to so res preproste mame, tam enok vzhodov v Ukrajini lahko rečem, so zelo hvaležni in vejo, da ta pomoč prihaja iz Slovenije, so zelo hvaležne in to je ta občutek, da nisi sam. Mi je pa povedala recimo sodelavka Mira Milavec, ki je Slovenka, ki dela za Caritas v Ukrajini, da še danes vidi včasih več pomen človeku, da mu mogoče prisluhneš v njihovi stiski, da ga objameš, kot pa seveda sama pomoč, čeprav tudi to potrebuje. Ampak tako, da boste poslušalci tudi razumeli, koliko je pomembno za te ljudi, ki tako trpijo v tej vojni, ker si včasih sploh ne moremo mi tukaj predstavljati, ta naša pomoč, sočutje, da smo z njimi.
No, omenili ste materialno pomoč, kako resnici poteka pomoč iz Slovenije za Ukrajino, to, kar gre preko Slovenske karitas. Ne nazadnje, Ukrajina ni tako grozno blizu, tudi ni grozno daleč. In verjetno je pomoč na vojnih območjih popolnoma drugačna od pomoči, ki jo zagotavljate na drugih območjih, kjer je sicer pomoč potrebna, ne vihra pa vojna. Ja, res je. Tukaj sploh še posebej na začetku vojne je bilo zelo pomembno, ker se je bila vojna res po celi Ukrajini in ni bilo možno kupiti stvari v trgovini. Da smo jim poslali tudi hrano, seveda tako konzervirano hrano, higienske potrebščine. Potem še danes sploh potrebujejo veliko teh, recimo plenic za odrasle, za starejše, za bolne, potem tudi medicinske pripomočke, zdravila, in mi smo to v naših centrih, škofijskih, župnijskih karitas, so tu materialno pomoč zbirali, prihajali so od podjetij, potem tudi recimo sodelovali smo z Zdravniško zbornico v Sloveniji, z mnogimi zdravniškimi združenji, ampak vedno, karkoli smo poslali, smo vprašali naše sodelavce Caritas v Ukrajini, ali to potrebujete. In vedno smo jim pošiljali tiste stvari, ki jih resnično potrebujejo. Ali so ljudje ali pa podjetja donirali ali pa smo mi tudi kupili tisto, kar potrebujejo. Recimo zdaj v zadnjem smo recimo bolj pošiljali generatorje za bolnice, za ustanove. Ampak tudi druge donacije še vedno prihajajo, recimo plenice za odrasle, kakšne higienske potrebščine. Recimo nedavno smo tudi ogromno šolskih potrebščin poslali, ki so šli v šole v Ukrajini. Ampak to je tudi možno, ker ja, slovenska podjetja, špedicijska, ne vozijo v Ukrajino. To je eno vprašanje. Imamo srečo, ker sodelujemo tukaj tudi z ukrajinskim veleposlaništvom v Sloveniji in tudi šoferji, podjetja iz Ukrajine, še vedno izvažajo iz Ukrajine določene materiale in grejo čez Evropo, in ko se vračajo, recimo, da grejo čez Slovenijo, imamo priložnost na prazen kamion naložiti vso to pomoč in tako se v bistvu prevozi do Ukrajine praktično brezplačno. In smo zelo hvaležni za to res lepo sodelovanje z ukrajinskim veleposlaništvom. Seveda potem na terenu pa materialno pomoč razdeli ali Caritas v Ukrajini, nekaj pa tudi v sodelovanju z ukrajinskim veleposlaništvom pa lokalnimi skupnostmi glede na potrebe. Tako da ta pomoč vedno poteka in je še vedno dobrodošla. Recimo nedavno smo dobili od enega podjetja tukaj čisto nove bolniške postelje. Imeli so jih v skladišču, so rekli pač, že ni to šlo v prodajo in so nam jih darovali in smo se dogovorili, da so šli v bistvu za dom za nego starejših in bolnih, ki jo pač ima Caritas v Ukrajini, smo v sodelovanju z ukrajinskim veleposlaništvom tja odposlali. Tako je, ves čas še vedno dobimo te klice in vsako pomoč pač v sodelovanju pripeljemo do tistih ljudi v Ukrajini, ki jo potrebujejo. Tako da to je res, se mi zdi, to je res eno tako največje sodelovanje, ki smo ga sploh kdaj imeli na Slovenski karitas. Smo tako ljudi vpeti v to, pa seveda tudi naša država, Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Smo strateški partner na področju mednarodne humanitarne pomoči in do sedaj so nam prispevali 3 milijone sredstev za pomoč ljudem v vojni v Ukrajini preko različnih projektov. Obnovili smo dom za rehabilitacijo invalidnih otrok v Zaričanih, kupili in obnovili hišo za psihosocialno pomoč otrokom, potem tudi podpirajo zdaj te rehabilitacijske tabore, psihosocialne tabore. Obnovili smo že več kot 100 hiš za družine v vzhodni frontni liniji, ki so bile seveda bombardirane. Potem smo obnovili tudi, dajemo seveda tudi za osnovno pomoč ali s paketi s hrano, higieno ali pa finančno pomočjo in tudi pripeljemo vsako leto v Slovenijo ob podpori ministrstva pa tudi z lastnimi sredstvi dve skupini otrok. Do zdaj je bilo več kot 300 otrok iz Ukrajine na teh naših poletnih letovanjih v Sloveniji. Letos pričakujemo tudi še dve skupini, ki bosta tudi prišli in to so res otroci iz vzhoda Ukrajine, iz območja frontnih linij. Mnogi med njimi so tudi izgubili očeta in to je res neka taka ena svetla točka, ena svetla luč, da se malo zadihajo od vseh stisk, travm, da ne poslušajo takrat alarmov. Tako da res na različne načine se skupaj, res različne organizacije, država, dobri ljudje, ki še vedno darujete, trudimo, da pomagamo tem ljudem. Pa sploh tudi pozimi smo, poleg generatorjev, ki smo jih kupili za ustanove, kot so bolnišnice, šole, smo pa na vzhodu Ukrajine več kot 400 družinam pomagali recimo z nakupi kurjave. Za to je sredstva prispevalo naše zunanje ministrstvo, prav tako bo tudi letos. Ker večina ljudi res tam živi zelo preprosto v revščini in če jim kupiš drva za celo zimo, da jih ne zebe, to je pač ena velika pomoč, ker generatorji so enostavno predragi in potem tudi, če jih imajo ljudje, pa nimajo možnosti kupiti goriva, v bistvu s tem nisi nič naredil. To v bistvu vedno gledamo, da pomagamo čim širšemu prebivalstvu in čim bolj seveda učinkovito, smiselno, tako da ljudje lahko preživijo, da imajo varen dom. Seveda pa bomo Ukrajini stali blizu še naprej do konca vojne, pa upajmo, da se čim prej konča, pa potem seveda tudi pri obnovi domov, infrastrukture pa tudi njihovih življenj. Res ogromno ljudi je izgubilo svoje delo. Marsikaj bo treba tudi v prihodnosti narediti, ampak mi ne čakamo. Že zdaj obnavljamo domove, da ljudje lahko normalno živijo, ker življenje na nek način v Ukrajini, kolikor se da, vseeno normalno poteka.
Če za konec samo ponoviva, kako lahko pomagamo vsi? Tudi tako, zelo smiselno, z donacijo, ker sem tudi malo naštela, kako pomagamo, pa seveda dobrodošla tudi takšna pomoč, pa nas pokličete, pa se bomo dogovorili o prevozu. Tako res hvala vsem iz srca, ki še vedno mislite na res te trpeče ljudi v Ukrajini. V naši družbi je bila Jana Lampe, Slovenska karitas. Z njo sem se pogovarjala Nataša Harejn in lep dan še naprej vam
