POSNETEK ODDAJE
*]:pointer-events-auto scroll-mt-[calc(var(--header-height)+min(200px,max(70px,20svh)))]" dir="auto" data-turn-id="request-WEB:c80d22dc-77b5-463f-b00f-a92f5784d553-31" data-testid="conversation-turn-32" data-scroll-anchor="true" data-turn="assistant">
Dober dan, z vami sem Nataša Harej. Pred nami je oddaja Triglavska sopotja. V naši družbi tudi tokrat lepo pozdravljam Jano Lampe, Slovenska karitas. Dober dan.
Dober dan, Nataša, tebi in vsem poslušalcem.
No, danes bova govorili o pomoči Slovenske karitas v Afriki. Pred kratkim ste se vrnili z obiska v Afriki, obiskali ste Ruando, Burundi in pa Ugando. Za kakšen obisk je šlo in pa kakšne projekte izvajate tam?
Ja, res je, ravno pač pred dobrim tednom sem se vrnila iz teh držav. Vedno je namen mojih obiskov v afriških državah, ali pa tudi drugih, ki na Slovenski karitas izvajamo projekte, v bistvu spremljanje teh projektov, da vidiš, kako potekajo, kakšni so rezultati, učinki na najranljivejše, pa vedno tudi seveda, da se pogovarjamo z našimi lokalnimi organizacijami tudi o nadaljnjih potrebah. To so ali lokalne karitas, ki tam delujejo, ali pa tudi naši slovenski misijonarji. Tudi tokrat je bil obisk namenjen tudi obisku misijonov, kjer delujejo štiri naše slovenske misijonarke v teh državah. Del poti smo opravili tudi skupaj z Misijonskim središčem Slovenije in sicer smo šli najprej v Ugando, kjer deluje slovenska misijonarka sestra Urša Marinčič, kjer so ravno zgradili novo šolo za otroke, ker v Afriki res primanjkuje šolskih zgradb. Otrok, kamorkoli pogledaš, je res veliko in zaradi revščine, ker ni šolskih zgradb, ali pa po drugi strani tudi, ker jim starši ne morejo plačati šolnine, šolskih uniformic in tako dalje, otroci ne hodijo v šolo. No, in smo zelo hvaležni, da je s slovensko pomočjo zrasla res ena lepa, dvonadstropna osnovna šola. Zdaj so začeli s prvimi tremi razredi in jaz sem bila presenečena. Šola se je začela mesec nazaj, se pravi v začetku februarja, otroci niso znali ničesar, a zdaj po enem mesecu na otvoritvi so otroci že lepo govorili v angleščini, recitirali pesmice, plesali, tako res neverjetno je, kaj se zgodi, kakšna sprememba se zgodi pač s človekom, če delaš z njimi, če ga izobražuješ. Res vidiš, pa so lepo vsi v šolskih uniformicah in tako naprej, no, Slovenska karitas tukaj podpira tudi plačilo za delo učiteljev preko akcije Z delom do dostojnega življenja, tako da imajo s tem, ko mi prispevamo, ker tudi je vendarle privatna šola, ker tudi res revni otroci dobijo dobro vzgojo, dobro izobrazbo, tako da starši potem prispevajo le minimalno za šolnino. Je pa prav, da nekaj prispevajo. Seveda nekaj malega prispevajo, vedno je prav, da tudi to tako, ne, participacijo, tako da otroci tudi dobijo malico. Je pa mogoče kot ena zanimivost, no, povem, te otroci res niso, to je res, živijo v blatnih hišah brez dostopa do vode, morajo hoditi precej do vodnjakov, no, in sestra Urša Marinčič je povedala, da ko so začeli hoditi v šolo in ko so videli stranišča, lijake, umivalnike, pa pipo, kjer se odpre voda, mislim, kjer se odpre pipa in priteče voda, da so si otroci tudi 12-krat na dan hodili na stranišče, ker jim je bilo to toliko nenavadno. Samo zato, da se pač, ker bi drugače spraznili vse cisterne in tako dalje, ampak ja, hočem povedati, da res ne poznajo takih stvari, ki so zelo samoumevne, ampak živijo res preprosto, veliko brez stranišč in tako dalje, brez elektrike in to je res ena velika pridobitev za boljšo prihodnost teh revnih otrok. Tudi tukaj imamo družine, ki so vključene v Z delom do dostojnega življenja, ki pomagajo na misijonu, zdaj bodo tudi nove družine, ki bodo pomagale pri čiščenju šole, pa tudi družine, ki prejemajo kozico iz akcije Kupim kozo. No, in smo obiskali eno družino, kjer je oče invalid, žena ga je zaradi tega tudi zapustila in je v bistvu sam ostal z dvema otrokoma. Če si invalid, seveda je zelo težko se preživeti. Tako da ta deklica, ki je starejša, tudi pomaga pri hišnih delih, pa še mlajšega bratca ima, ampak s to kozo ima zdaj možnost preživeti. Tudi on mi je povedal, koliko jim pomeni, ker so že imeli kozličke in so jih prodali na trgu in tako lahko preživijo. Tako da si predstavljate, takšno življenje je to.
Potem nas je pot vodila tudi mene samo v Ruando. Tam sem bila najprej tudi na konferenci Caritas Internationalis, ker smo se zbrali humanitarni delavci v naši mreži Karitas iz celega sveta. In moram reči, da se me je veliko stvari dotaknilo, ko sem prisluhnila pač sodelavcem iz različnih koncev sveta. Od Sudana, kjer je divjala vojna, prav tako Mjanmara do Venezuele. V kakšnih pogojih ljudje živijo, res težkih, in tudi v kakšnih pogojih naši sodelavci pač delajo. Tudi sami so pogosto brez elektrike, brez interneta in tako dalje ali pa je zelo nevarno, zelo omejeno, recimo v Mjanmaru uradno sploh ne bi smeli pomagati, ampak seveda pomagajo. Tako da smo si podelili tudi, kakšne so v bistvu trenutne razmere na svetu, veliko smo seveda govorili tudi o krizi na Bližnjem vzhodu, ki bo seveda vplivala na cel svet. V Sloveniji smo malo ob … ampak seveda sploh to najbolj občutijo revne države s povišanjem cen hrane, goriva, tudi logistika seveda je vse bolj zakomplicirana in tudi to, da se bodo morale v prihodnosti, ker je mednarodne pomoči v najrevnejših državah vse manj, tudi organizacije same organizirati, kako bodo lahko s tistimi sredstvi, ki so jim na voljo, same bolj pomagale najbolj ranljivim lokalnim skupnostim. In pa seveda vse gre pač v smislu humanitarne pomoči na lokalizacijo pomoči, da damo čim večjo možnost in sredstva lokalnim organizacijam, ki so vsak dan tam med, pred, po krizi na terenu in pomagajo najbolj ranljivim.
No, v Ruandi sem tudi seveda obiskala različne kraje, eni med njimi bili pri misijonarki sestri Anki Burger, kjer tudi podpiramo družine, ki so vključene v delo, koze, zgradili smo zdravstveni center, potem sem na sosednjem misijonu obiskala tudi internat za dekleta. So mladi res vedno, ko pridem, z dovzetni in hvaležni in to je postalo v bistvu zdaj, če si predstavljate, enih takih hribih v taki revščini, brez pravih cest, z blatnimi hišami, ampak ker imajo zdaj tako lep internat, v bistvu želijo mladi z vse Ruande, celo s Kigalija, se tam izobraževati, pa še imajo enega duhovnika, ki vodi to šolo in ima zelo rad šport in je celo pripeljal te mlade do regijskega prvenstva v Keniji, kjer so bili drugi. To je res tako eno znamenje upanja za tako revne kraje. Pa seveda tudi s slovensko pomočjo, tudi naša Nogometna zveza Slovenije vedno da žoge za nogomet, na teh so trenirali, pa tudi Košarkarska zveza za košarko, da bi videli, kje se vse dotika slovenska dobrota. Včasih majhne stvari, a zelo, zelo pomembne za neko lokalno skupnost, da jim dajo upanje, pogum.
V Ruandi imamo tudi dva projekta, ki ju sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve na dveh območjih. Mogoče, ko pač vključujemo družine v kmetijske prakse, dobijo koze, semena, poučijo se o praksah, ki so odporne na suše in tako dalje, potem tudi jih podpiramo pri zagonu, v začetku neke dejavnosti, ki prinaša dohodek, uredimo vodovodno infrastrukturo. Tudi letos sem ugotovila, koliko te infrastrukture primanjkuje. Sploh en del, ki je zelo sušen, in kako ljudje v tem delu, v jugovzhodnem delu Ruande, trpijo zaradi lakote, ker ni vode, niti za namakanje. Še bolj me je pa tudi prizadelo, ker vidiš te begunske kampe, tukaj so begunci iz Konga, Burundija, sem ga tudi obiskala, kjer pomagamo najbolj ranljivim starejšim, bolnim. Tako da to so bili ti obiski v Ruandi, no, na koncu pa je sledila, jaz bom rekla, češnja na torti, še v Burundiju, kjer sta dve naši misijonarki, sestra Vesna Hiti in sestra Bogdana Kaučič, ki jima tudi pomagamo preko vseh naših akcij za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja, Kupim kozo, in trenutno tam gradimo nov vrtec in novo osnovno šolo v kraju v Muhazi, ki je zelo reven kraj in bo tudi eno veliko upanje za te otroke, pa tudi zdaj je to starš … Skratka, neki deset jih vsak dan hodi gradit tudi iz lokalnega območja in so dobili priložnost za delo in so zelo hvaležni, z veseljem delajo.
Na koncu sem pa obiskala še center Kamuri v glavnem mestu Burundija, kjer pa sestra Vesna Hiti deluje že več let in smo tudi pomagali zgraditi center za otroke s posebnimi potrebami. To je bil pa tudi zame poseben dan, ki sem ga preživela s temi otroki s posebnimi potrebami, ki so res taki najlepši otroci, srčni, iskreni in seveda tudi preneseš veselje, pač igraš žogo, da si tam z njimi. To je bilo pa nekaj tudi za moje srce, moram reči, za konec. V Burundiju sploh, kjer je pa tudi huda, huda kriza že par let. Res ljudje čakajo na gorivo, to je že nekaj let, to ni samo zdaj. Po cel dan čakaš, tudi v glavnem mestu, za kilo sladkorja, če si predstavljate. Revščina se je tukaj zelo poglobila. Seveda več pomoči gre v nekatere druge konce sveta, na žalost tudi več za oboroževanje. Afrika je pa vedno tista, ki najbolj nastrada, ljudje najbolj trpijo in revščina se v Afriki res poglablja. Tako da hvala tudi vsem, ki darujete za naše projekte v Afriki, da smo lahko blizu tem ljudem, da jim lahko pomagamo. Že z eno kozo v akciji Kupim kozo, ki jo imamo na Slovenski karitas za 20 evrov, res družini lahko pomagamo pri preživetju.
Kaj so še drugi možni načini pomoči?
Ja, poleg tega imamo seveda še akcijo Za srce Afrike, kjer podpiramo predvsem gradbene projekte, kot sem omenila, trenutno gradimo novo osnovno šolo, kjer jim tudi manjka še nekaj sredstev v Burundiju, tako da lahko darujete preko položnice, vse informacije so na spletni strani karitas.si, lahko tudi z SMS-sporočilom Afrika 5 ali Afrika 10 na 1919. Lahko pa se tudi vključite v naš program mesečnega darovanja, botrstva za najbolj revne družine. To je program Z delom do dostojnega življenja. Ker z mesečnim darom, za katerega se sami odločite, lahko je to 6, 12, 24, pač kolikor zmorete, omogočite revnim družinam delo pa zaslužek. In tukaj pa res se vidi največja sprememba na ljudeh, da ljudje, starši, tako kot v Sloveniji, lahko z lastnim delom zaslužijo za svoje preživetje, da imajo za hrano, za plačilo šolnine, za zdravila, da si kupijo obleke, motiko. Včasih res ljudje niti motike nimajo, lastne kmetije v Afriki. In zato se to zgodi, da si jih po misijonih izposojajo in tako dalje, pa da popravijo hiško. Tudi to imamo vse, pač te informacije, na spletni strani Karitas.si, vedno nas pa lahko tudi pokličete na 01 300 59 60, pa se dogovorimo za možnosti darovanja, trajnika. Res hvala vsem in iz srca, ki pomagate.
V naši družbi je bila Jana Lampe, Slovenske karitas. Z njo sem se pogovarjala Nataša Harej in lep dan še naprej vam želim.
