POSNETEK ODDAJE
Dober dan, z vami sem Nataša Harej, pred nami je oddaja Triglavska sopotja. Ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk, bomo govorili prav o temah, ki jih največkrat na žalost še vedno povezujemo z ženskami. V naši družbi lepo pozdravljam strokovno vodjo programa Psihosocialna pomoč ženskam žrtvam nasilja pri društvu Ženska svetovalnica Tanjo Šket Bele. Dober dan.
Dober dan.
No, kot sem dejala, teme bodo povezane tudi z mednarodnim dnevom žensk. Na žalost moramo še vedno govoriti tudi o teh temah. Začniva s plačno vrzeljo, posledicami za skrajšan delovni čas pa neplačanim delom, ki ga še vedno opravljamo ženske, skratka o ekonomski neenakosti.
Ja, zdaj, plačna vrzel med spoloma pomeni, da ženske v povprečju zaslužijo manj kot moški. To se najpogosteje meri kot razlika v povprečni bruto urni postavki. Zdaj, važno je tudi vedeti, da ni vedno manj za isto delo, ampak je tudi to, da na trgu dela so, kje so ženske na trgu dela, kje so moški na trgu dela, kdo napreduje, kdo dobi dodatke, kdo dobi bonuse, ne, vodstvene vloge, kako so razporejene, in tukaj pridemo do teh mehanizmov, ko se ženskam pogosto ponujajo tudi manj perspektivne pozicije, manj perspektivna delovna mesta, iz katerih je težko napredovati. Recimo tipična vloga podpore, asistentka, koordinatorka, administracija, vse to, ker ženske ponavadi delamo, delajo ogromno, odgovornosti rastejo, ampak naziv in plačni razred pogosto ostajata ista. Pot navzgor ni jasna. Drugi primer je recimo to nevidno delo v pisarni, zapisniki, organizacija, uvajanje novih ljudi, skrb za ekipo, da so odnosi mirni, da se razumemo med sabo. To je pomembno za delovanje, ampak se redko šteje kot rezultat, ki ga nagrajujejo z napredovanjem ali pa s plačo. Plačna vrzel je sistemska napaka. Če imaš manj priložnosti za vidne projekte, za napredovanje, imaš nižjo plačo in na koncu čez leta tudi nižjo pokojnino. Vseeno, plačna vrzel je tukaj, podatek za oktober 2024 je recimo: moški 13,28 evra na uro, ženske 12,61 evra na uro. Plačna vrzel je tukaj 5-odstotna, medtem ko je v Evropi pa bila povprečno 12-odstotna. Tako da, kar se tiče plačanega in neplačanega dela, pa lahko vidimo sami, da ko dejansko popoldan pridemo domov, kdo prevzame gospodinjska dela, kdo prevzame skrb za otroke. In tukaj povprečno dve uri na dan prevzemajo več tega neplačanega dela popoldan in gre za to, da imamo popoldan drugo izmeno. Tako da to je dejansko nekaj, kar, to delo, skrb za otroke, gospodinjsko delo, skrb za ostarele starše, vsa organizacija, družina, je navadno na plečih žensk.
Spregovoriva o zaposlitvi za skrajšan delovni čas, tudi ta je lahko na dolgi rok pastna, in pa seveda prekernost, ki dodatno obremenjuje.
Slovenija je sicer močno polno zaposlena, ampak razlika med spoloma se kaže ravno pri tem krajšem delovnem času. 75 odstotkov žensk dela s polovičnim delovnim časom in to ni izbira. To je pogosto način preživetja. Vrtci, šola, bolniške, se pravi to, kar sem prej tudi omenjala, skrb za stare starše, gospodinjstvo, to breme, to je na ženskih plečih in se kaže v manj dohodka in tudi v manj priložnostih napredovanja in na dolgi rok, se pravi revščina starejših žensk.
Če sedaj spregovoriva o drugi temi, o pravici do odločanja o lastnem telesu. Prav v zadnjih tednih smo tudi po zaslugi kampanje My Voice, My Choice o tem zelo veliko slišali in brali.
Gre za pravico do odločanja o lastnem telesu in varno zdravstveno storitev. To je jedro pravic žensk. V Sloveniji imamo 55. člen ustave, kjer so naše prednice to uredile, da se je zapisalo kot temeljna svoboščina pravica do odločanja o lastnem telesu. Zdaj, v čem je težava, je, da Evropa ni enotna okrog splava. Po državah se razlikujejo roki, postopki in dostopnost do te pravice. Večina držav dovoljuje vsaj v zgodnji nosečnosti v Evropi splav, obstajajo pa države z zelo restriktivnimi režimi. Recimo Andora je edina s popolno prepovedjo, Liechtenstein, Malta, Monako, Poljska, tukaj je pa zelo omejen dostop do splava. Razlika je tudi v tem, če je nekaj legalno ali pa če je nekaj dosegljivo. Se pravi, dostop v praksi omejujejo čakalne dobe, pomanjkanje izvajalcev, stigma, oddaljenost. Tukaj pri Andori morajo ženske, ki potrebujejo splav, potovati v tujino, če sploh lahko. In recimo, če pogledamo našo sosednjo Hrvaško, ona dovoljuje splav na zahtevo pač do desetega tedna, po desetem tednu je potrebna neka komisija, in gre za to, da Hrvaška recimo tudi ima ugovor vesti, uporablja ugovor vesti, se pravi zakonodajo omogoča, da posamezni zdravstveni delavci odklonijo sodelovanje in ugovarjajo. Sicer so dolžni napotiti žensko potem k drugemu izvajalcu, ampak težava nastane, ko potem obstajajo bolnišnice, kjer je 100 % ugovor vesti in zdravnikov, ki bi sploh to naredili, se pravi splav. In gre za to, da moramo vedeti, ko je splav varen, ko je dostopen, je smrtnost skoraj nična. Ko pa je splav nevaren, nelegalen, nedostopen, pa pri teh nevarnih splavih smrtnost zelo, zelo poraste in WHO ocenjuje približno 39 tisoč smrti letno zaradi nevarnih splavov. Zato se tukaj pogovarjamo o tej kampanji, ki ste jo omenili, My Voice, My Choice. Tukaj je bilo predloženih več kot milijon preverjenih podpisov, več kot milijon sto. In gre za to, da je ta pravica do splava, to je javno zdravstvo in mora biti varna, pravočasna, da so tveganja res majhna in da se ta neenakost začne odpravljati. Gre za to, da My Voice, My Choice v bistvu naredi to, da bi ženske imele podporo pri dostopu do varnega splava, tudi če živijo tam, v tistih državah, kjer doma nimajo dostopa do varnega splava.
Če za konec spregovoriva še o enem sklopu oziroma novi temi, o ničelni toleranci do nasilja v praksi. Veliko govorimo o nasilju, pogosto se tudi v javnosti nasilna dejanja oziroma dejanja nasilnežev relativizirajo, opravičujejo, zmanjšuje se pomen, krivi tudi žrtve. Kljub temu da o tem govorimo že dolga desetletja, pa se to še vedno dogaja tudi v sodnih praksah. Zakaj je tako zelo pomembno, da kot družba razvijemo ničelno toleranco?
Ničelna toleranca do nasilja je osnova. Zdaj, zakaj je to tako, kaj vidimo v praksi, da je tukaj sistemska problematika. Da se krivi žrtve za nasilje, cel sistem na ta način deluje in ga je potrebno preokviriti in je potrebno ta stališča, ki so napačna in omajujoča, spremeniti. In to je težava celotne družbe. Važno je, da ničelna toleranca pomeni, da nasilje poimenujemo, da rečemo, to je nasilje, in da odgovornost pripišemo povzročitelju, ne glede na to, da ima težko otroštvo pa ne vem kakšne grozne izkušnje. Tista roka, ki udari, tista roka je odgovorna za nasilje. In važno je, da žrtev dobi zaščito in podporo in da je to hitro in usklajeno. In ja, nasilja ne smemo relativizirati, ker to ni zasebna stvar, to ni partnerski konflikt. To gre v bistvu pri nasilju, če ne gre recimo za klofuto, tako kot sem prej rekla, kako prepoznamo nasilje, če ni udarec: nadzor, izolacija, strah, to so recimo tri. Gre za nadvlado, premoč, nadmoč. Zato rečemo nasilje nad ženskami, ker se druga stran postavi nad, se pravi premoč. Če nekdo skoz nadzoruje vaš telefon, kje ste, kaj delate, kako denar porabljate, to je nadzor. In če nekdo govori grdo o vas, partner sramoti, govori, da je ženska nora, da mora iti v bolnišnico, in potem še druge ljudi v to plete, da jo vsi, v bistvu se na ta način nasilje izvaja nad njo. To je izolacija, strah, to je totalna kontrola, premoč in nadvlada in to je potrebno poimenovati tako, kot je, se pravi nasilje. Zdaj, Slovenija je nasilje v družini in nasilje nad ženskami priznala kot družbeni problem in je tudi naslovila to sistemsko, bom rekla, tragedijo z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini. In ta zakon jasno pove, da nasilje ni zasebna stvar, da ne gre za to, da se ne bomo vtikali v to, kaj se med štirimi stenami dogaja, ampak da gre za stvar zaščite človekovih pravic, ženskih pravic in tudi odgovornosti institucij, da zaščitijo žrtev in da se nasilje prekine, da žrtev zaživi varno življenje. In vedno je za nasilje odgovoren povzročitelj nasilja in nikoli žrtev. In to je važno, da to sprejmemo in da ne iščemo izgovorov in razlogov, zakaj je on bogi zdaj. Če povzroča nasilje, govorim, da moški povzročajo nasilje, zato ker v 90 odstotkih po nacionalni raziskavi v Sloveniji povzročajo moški v intimno-partnerskih zvezah nasilje nad ženskami, in zato tako poimenujem. Zdaj, 23 odstotkov žensk je doživelo fizično ali spolno nasilje po 15. letu starosti in 31 odstotkov žensk, ki so doživele nasilje v zadnjih 12 mesecih, se pravi v zadnjem letu, o tem sploh ni nikomur zaupalo, ni nikomur povedalo. Tako da vemo približno, o čem govorimo.
Če se da čisto za konec pogovora potegniti črto, danes obeležujemo mednarodni dan žensk, 8. marec. Pogosto slišimo, zakaj je ta dan sploh še treba obeleževati oziroma praznovati, saj na papirju se zdi, da je enakost dosežena in da je v družbi vse lepo in ni težav. Ob tem, kar smo govorili prej, še zdaleč ni tako. Zakaj so tudi takšni dnevi pomembni v smislu ozaveščanja in osvetljevanja tematike?
Absolutno, osmi marec ni dan žena, za nas nevladnike, ampak je to dan žensk, dan enakovrednosti, enakopravnosti, enakih delovnih pogojev, enakih možnosti za vse spole. In enakost je sestavljena iz zelo konkretnih stvari, iz časa, kot smo videli, neplačano delo, popoldansko delo gospodinjsko, ki ni plačano, iz denarja, iz varnosti, iz dostopa do zdravja. In če si danes zapomnite eno stvar, je to, da pomoč je in je dosegljiva. Lahko nas pokličete v Žensko svetovalnico, ker imamo dva programa. Prvi je Psihosocialna pomoč ženskam žrtvam nasilja na telefonsko 040 359 909. In pa drugi program je krizni center, ki deluje vse dni v letu, 24 ur na dan, in je številka 041 233 211, zato da se lahko posvetujete, da lahko vprašate, da lahko poveste, kaj se dogaja.
V naši družbi je bila strokovna vodja programa Psihosocialna pomoč ženskam žrtvam nasilja na društvu Ženska svetovalnica Tanja Šket Bele. Z njo sem se pogovarjala Nataša Harej in lep dan še naprej vam želim.
