Dober dan, z vami sem Nataša Harej, pred nami je oddaja Triglavska sopotja. V naši družbi lepo pozdravljam strokovno vodjo programa Psihosocialna pomoč ženskam žrtvam nasilja pri društvu Ženska svetovalnica, Tanjo Škajtbele. Dober dan.Dober dan.
No, danes bova govorili o treh pojmih oziroma o treh pojavnih oblikah nasilja nad ženskami, če lahko tako rečem, in sicer o gaslightingu, digitalnem zalezovanju in nadzoru lokacije. Če začneva kar s pojmom, ki ga uporabljamo kar v angleški obliki, gaslighting – zakaj gre v tem primeru?
Zdaj, ta gaslighting se težko prevede. Gre za obliko psihološkega nasilja, kjer storilec sistematično povzroča, da začne žrtev nasilja dvomiti v svoj spomin, zaznavo, presojo. Ženske povedo, da se počutijo preobčutljive, da so one odgovorne, krive za vse, da so problematične, da so nore, ker se vedno prepušča odločanje, se pravi, povzročitelju nasilja, zato ker se jo on tako konstruira.
Gre za taktike: povzročitelji nasilja zanikajo očitno, rečejo: »Ne, tega nisem rekel, to si si zmislila«, ali pa preusmerjajo krivdo: »Če se ti ne bi tako obnašala, potem jaz tega ne bi storil«, minimizirajo: »Saj ni bilo nič takega, ti pretiravaš«, ali pa izkrivljajo realnost: »Vsi mislijo, da si ti problem. A ne, saj tudi ta tvoja kolegica, saj tudi tvoja družina vidi, da si ti problem.« To je tudi napad na identiteto: ti si problem. Vpletanje drugih ljudi povzroča še večji pritisk, kot da zdaj vsi vidijo, da je težava v tebi.
Ali pa recimo igranje žrtve: »Poglej, kaj mi delaš, ko postaviš mejo, ker je čez in je dovolj. Ne boš več kričal name.« »Poglej, kaj mi delaš.« »Ti si nestabilna, ti si paranoična« in tako naprej.
Če dolgo časa to poslušamo, potem si res ženske začnemo lahko misliti: mogoče se pa res motim, mogoče sem pa res preveč občutljiva. In potem je tukaj stalna potreba po dokazovanju, po opravičevanju. Po vsakem pogovoru imaš občutek, da se moraš opravičiti. Občutek zmedenosti: kaj zdaj je res, kaj ni res. Strah pred pogovorom, ker se vedno obrne proti tebi.
Tako da tukaj pri gaslightingu ni cilj zmagati v prepiru, ampak cilj je, da se premakne resničnost, da ne zaupaš več sebi, ampak se začneš ravnati po storilcu. Se pravi, on je tisti, ki ve, on je tisti, po čigar resničnosti začnemo delovati. In tukaj gre v bistvu za nadvlado.
Ta nadzor ni skrb. To je nadzor, ki se pogosto predstavi kot skrb: »Mene samo skrbi zate«, ali pa »To je normalno med partnerjema«, ali pa »Hočem samo vedeti, ker me skrbi«. Tukaj gre za manipulacijo, zaradi katere potem ženske začnemo dvomiti vase, in to ruši zaupanje vase.
Sodi pod gaslighting tudi to, da nasilni partner recimo konstruira okoliščine, v katerih ženska izpada nezanesljiva, morda nestabilna, tudi skozi oči drugih. Pri tem gre za vzorec. To ni samo en sam dogodek, ampak dejansko vzorec. Oseba, ki je pod takim pritiskom, se začne prilagajati, da ne bo težav. Opušča stike, opušča hobije, delo, študij in živi v stalni napetosti, ker dvomi, se začne opravičevati za stvari, za katere se prej ne bi.
Dejansko povzročitelji nasilja, ki izvajajo to psihološko nasilje, skonstruirajo tudi druge, obrnejo druge ljudi proti njej in naredijo neko mrežo, v katero je ta oseba ujeta. Skupni imenovalec je nadzor. Se pravi, ta oseba sistematično omejuje drugo osebo in ji jemlje občutek varnosti, avtonomije, dostojanstva. In tukaj je treba razumeti: ta premoč in nadzor sta nasilje. Vse to, kar se dogaja, vse to skupaj tvori nasilje.
No, spregovoriva še o digitalnem zalezovanju. Kaj vse lahko uvrstimo pod digitalno zalezovanje, kateri so prvi opozorilni znaki, da gre morda za to in da ne gre zgolj za skrb ali pa za samovedoželjnost, recimo, s čim se mi ukvarjamo v spletnem okolju?
Digitalno zalezovanje pomeni, da nekdo uporablja tehnologijo za nadzor, za nadlegovanje, za ustrahovanje. Telefon, vse račune, družbena omrežja, lokacije – vse to se zlorablja za namen drugo osebo nadzorovati. Pogosto se začne nedolžno, recimo: »Daj mi geslo, saj mi zaupaš.« To je v bistvu digitalno zalezovanje. Gre za stalno spremljanje, kje si, kaj počneš, potem nadlegovanje ali pa grožnje, omejevanje, izsiljevanje. To se začne postopoma in ponavadi to digitalno zalezovanje spremlja tudi zalezovanje v živo.
Posledice so zelo konkretne: stalni strah, izolacija, izguba občutka varnosti, tudi doma, motnje spanja, tesnobe.
Kako se to izraža? Recimo zahteve po PIN-geslih, geslih za telefon: »Če nimaš kaj skrivati, mi daj geslo.« Ali pa prisila, da mora biti oseba stalno dosegljiva. Če takoj ne odgovori na SMS ali ne dvigne telefona, potem nekaj skriva in se začne psihično maltretiranje. Ali pa branje sporočil, preverjanje klicev, fotografij, zgodovine. Možni so tudi lažni profili, vdiranje v račune, najhuje pa prevzem e-pošte. Če nekdo ve geslo naše elektronske pošte, je to zelo nevarno, ker se prek e-pošte da potem vse naprej urejati. Zato je to geslo zelo pomembno, da je močno in da ga vemo samo mi.
Potem je možno nadlegovanje prek večjih kanalov, objavljanje ali grožnje z objavo zasebnih vsebin. Ženske pri nas povedo, da se to pogosto začne, ko se odločijo oditi od povzročitelja nasilja – maščevanje s posnetki, intimnimi fotografijami, tudi uporaba otrok, prijateljev za posredovanje informacij.
Partnerji pogosto zahtevajo, da moraš takoj odgovoriti na sporočilo, sicer sledi kazen, molk ali izbruh jeze, obtožbe. Zahtevajo: »Pokaži mi telefon.« Pregledujejo klice, sporočila, kdo lajka objave. Zelo alarmantno je tudi, če dobimo obvestilo: »Nekdo se je prijavil v vaš račun«, pa to nismo mi. Takrat je treba ukrepati, zamenjati gesla in podobno.
Ženske povedo tudi, da povzročitelji vedo, kje so bile, kaj so oblekle, kaj so rekle prijateljici, čeprav mu tega niso povedale. To je pogosto znak, da ima dostop do računa ali naprave.
Opozorilni znaki pri telefonu so lahko, ni pa nujno, nenavadno hitro praznjenje baterije, segrevanje telefona, velika poraba podatkov, neznane aplikacije ali nenavadna dovoljenja. V takih primerih je smiselno, da se posvetujemo. Če sumimo digitalno zalezovanje, ni priporočljivo, da vse takoj brišemo, ampak da se posvetujemo, kako delovati varno, kako vključiti dvostopenjsko preverjanje. Če je na telefonu nameščena programska oprema za sledenje in jo takoj izbrišemo, lahko povzročitelj vidi, da smo to naredile, in pride do eskalacije nasilja. Zato je pomembno, da se prej informiramo, delamo posnetke zaslona in ravnamo premišljeno.
Če se naveževa še na tretjo obliko, nadzor lokacije: pametni telefoni omogočajo delitev lokacije z različnimi osebami. Kdaj tukaj preneha biti skrb in postane nasilje oziroma vzorec postane problematičen?
Deljenje lokacije je lahko v redu, če je prostovoljno, časovno omejeno in brez posledic, če ga prekinemo. Postane nasilje, ko je povezano s prisilo, strahom ali kaznovanjem. Ženske povedo, da slišijo: »Če mi ne pošlješ lokacije, je konec«, ali pa »Če izklopiš lokacijo, vem, da me varaš.« Oseba se počuti, da mora stalno dokazovati, kje je. Nekatere ženske povedo, da se morajo fotografirati, kako so oblečene, ali smejo tako ven ali ne. Pogosto si niti na kavo ne upajo iti, ker vedo, da bo sledilo zasliševanje.
Nadzor lokacije je specifičen, ker gre za kršenje ene najbolj osnovnih človekovih pravic – svobode gibanja. To je lahko stalna delitev lokacije prek telefona, lahko pa tudi sledilniki, majhne naprave, ki jih povzročitelji nasilja skrijejo v torbico, voziček, avto. Ena ženska je povedala, da je sledilnik našla celo v torbi sina.
Prisilo razkrivajo tudi stavki: »Če me imaš rada, mi boš poslala lokacijo«, »To je minimum, da ti zaupam«, »Ti si kriva, da sem tak.« Ženske si včasih razlagajo: »On mi sledi, ker me ima rad«, a ljubezen ne potrebuje nadzora. Nadzor ni dokaz ljubezni. Nadzor je dokaz moči, premoči, nasilja.
Pogosto ženske rečejo: »Dala sem mu geslo, pa je bil potem mir.« A to popuščanje običajno poveča zahteve. Nadzor se redko zmanjša. Zaradi gaslightinga se pogosto počutijo krive, kot da one sprožajo nasilje, a odgovornost za nasilje je vedno na tistem, ki ga povzroča. Ko postavimo mejo in nasilje eskalira, to ni naša krivda.
Ko sva se prejšnjič pogovarjali o varnem izhodu iz nasilnega razmerja, sva govorili tudi o osebnem varnostnem načrtu in vlogi telefonov in e-pošte. Zdaj, ko govorite o digitalnem zalezovanju in nadzoru lokacije, se zdi, da je nevarnosti še več.
Ja, treba je razumeti, da imajo povzročitelji nasilja z novo tehnologijo več orodij. Zato so take oddaje pomembne, da se ozavestimo, kako uporabljati močna gesla, vključiti dvostopenjsko preverjanje, ne deliti gesel, niti v začetku razmerja. To je osebna stvar. Smiselno je razmisliti o novih geslih, preveriti račune. Pogosto se zgodi, da nekomu dovolimo, da nam nekaj uredi na telefonu ali računalniku, in ne vemo, kaj vse je še dodal. Zato je dobro vprašati strokovnjaka, ki ni čustveno vpleten.
Pomembno je tudi preveriti deljenje lokacije, s kom je povezano. Z izobraževanjem zmanjšujemo tveganje za nasilje. Če do nasilja pride, pa vemo, kako ohraniti dokaze, ne brišemo vsega, ampak poiščemo pomoč organizacij, ki se s tem ukvarjajo.
Pri gaslightingu priporočamo, da si zapisujemo – v zvezek svojo resničnost: kaj se je zgodilo, kdaj, kateri dan. To pomaga ohranjati mentalno zdravje. Postavljamo meje, ne dokazujemo se nenehno. In vključimo nevladne organizacije, s katerimi naredimo razširjen varnostni načrt.
Kako se lahko obrnejo na vas, na Društvo Ženska svetovalnica?
Na Društvu Ženska svetovalnica imamo dva programa. Prvi je psihosocialna pomoč ženskam žrtvam nasilja, telefonska številka je 040 359 909, pišete pa nam lahko tudi prek spletne strani zenska-svetovalnica.org. Drugi je krizni center, ki deluje 24 ur na dan, vse dni v letu, za akutno namestitev. Telefonska številka je 031 233 211. Obstajajo tudi druge nevladne organizacije, ki delujejo na področju digitalnega nasilja. Če sumimo, da se nekaj dogaja, je smiselno poklicati, vprašati, se informirati, kaj je najbolj varno narediti.
V naši družbi je bila strokovna vodja programa Psihosocialna pomoč ženskam žrtvam nasilja pri Društvu Ženska svetovalnica, Tanja Škajtbele. Z njo sem se pogovarjala Nataša Harej. Lep dan še naprej vam želim.
